top of page

Psihoterapija, h komu in kdaj?

"Zakaj nisem prišel prej! Ko bi vedel, da mi lahko tako pomagaš, ne bi čakal tako dolgo! " ...

Ni redko, da ljudje, preden pridejo na prvi pogovor, hranijo telefonsko številko leto, dve ali več. Poleg strahu pred tem, kaj bodo rekli drugi ("če se izve"), dejansko velikokrat sploh ne znajo oceniti, kako močna je njihova stiska. Je že tako "hudo", da rabijo strokovno pomoč? So res že tako "slabi", da bi bilo treba poklicati in se zmeniti za uro?

Velikokrat nas je že samo ob misli na to, da bi si poiskali psihoterapevtsko pomoč, bodisi sram ali pa strah. Imamo pomisleke. Čeprav smo videli dovolj ameriških filmov in 'vemo', da je imeti psihoterapevta v nekaterih okoljih nekaj vsakdanjega (se pravi "normalnega"), nam je hkrati tudi jasno, da je v Sloveniji drugače. Ja, mogoče psihoterapija ni taka neznanka kot je bila deset ali petnajst let nazaj, še vedno pa ni, kar v resnici je - nekaj povsem običajnega, (pre)potrebnega in "normalnega".

Verjetno se strinjate z nama, da v življenju obstajajo težave, ki jih ne zmoremo rešiti sami.

Če vzamemo za primer zobe. Vsako jutro si jih umijemo, in potem vsaj še enkrat ali dvakrat. Ščetka, pasta, nitka, 2-3 minutke.


Temu se reče skrb za zobe.


Otroci v vrtcu in šoli dobivajo štampiljkice rdeče, zelene in črne zobke. Mi jim vsak večer težimo za umivanje. Tako se učijo skrbi za njih.



Temu se reče preventiva.

Ko pa punčke odrastejo v gospodične in gospe in potem, ker pač tako gre, pride do bolečih sprememb na zobovju in dlesnih... potem nobenemu od nas ne pade na pamet, da bi si zob zdravil sam, doma.

Upava.

Ne. Vsi gremo do svojega zobozdravnika in mu pustimo, da naredi, kar je pač njegovo.

In podobno je s psihoterapijo.

Problem pri psihi je ta, da večina ljudi verjetno že v štartu bolje skrbi za svoje avtomobile in čistočo hiše kot za svoje naravno notranje okolje. Telo... mogoče že še, kaj pa um in dušo?

Razlika med obiskom pri zobozdravniku in psihoterapevtu je v resnici velika in to predvsem v obsegu notranjega dela, ki ga moramo opraviti za potrebno spremembo. Noben zob vas ne bo spravil v tak eksistencialni obup kot nezaceljene notranje rane. Vsak, ki je kdajkoli imel psihčno stisko, vam bo povedal, da je skoraj ni telesne bolečine, ki bi preglasila psihično. In v psihoterapiji nismo psihoterapevti tisti, ki naredimo pri človeku spremembo, ampak se sprememba zgodi, ker jo človek sam želi in si jo dovoli ter se zanjo tudi potrudi po svojih najboljših močeh.

Ljudje, ki pridejo po pomoč, se pogosto obremenjujejo z marsičem.

Povedo, da se npr. bojijo, kaj bodo rekli drugi ljudje: "In če kdo izve?" Ali pa: "Kaj pa, če koga srečam v čakalnici?!" (Pri nas nimamo čakalnice; ko imate uro, je vaša in vrata so odprta samo za vas:). Poleg tega lahko tudi dvomijo ali jim bo strokovna pomoč sploh zares pomagala. Kaj pa če bodo še mnogo slabše? Lahko so namreč slišali za izkušnje, ki niso bile dobre. Ali prebrali preveč postov na forumih in socialnih omrežjih.

To lahko jemlje pogum.

Ljudje včasih tudi ne vedo, kako naj izberejo: med psihiatrom, psihologom ali psihoterapevtom... ali pa splošnim zdravnikom? Na kratko povedano: psihiatri delajo v zdravstvu, so tu predvsem zato, da zdravijo čustvene in mentalne težave z alopatskimi, torej sintetčnimi zdravili. Psihologi, sploh klinični psihologi, so specializirani za diagnostiko motenj in krajše obravnave svetovalne narave (za več običajno v sistemu javnega zdravstva, kjer so običajno zaposleni, žal niti nimajo časa). Psihoterapevti pa smo različni usmeritev, delamo večinoma kot zasebniki, za vse nas pa naj bi bilo značilo, da znamo pomagati ljudem tako, da spremenijo vzorce čustvovanja, mišljenja in vedenja, ter s tem odpravijo svoje težave.

Prepoznati za nas dobrega psihoterapevta je pomembno

Kako to naredimo?

Predvsem je potrebno zaupati svoji intuiciji.

Spodbudila vas bi, da raziskujete.

Pri odločitvi h komu boste šli na prvi pogovor, naj vas strokovne titule, članstva v raznoraznih organizacijah, fukcije v institucijah in napisane knjige ali članki ne motijo preveč. Včasih so lahko odraz psihoterapevtove širine, volje in dela ter strokovne usposobljenosti, včasih pa temu enostavno ni tako.

In, tudi starost psihoterapevta ni nujno faktor, ki govori o njegovi usposobljenosti. Ali pa dosežena stopnja izobrazbe. Obstaja recimo velika verjetnost, da se vam bo specializant psihoterapije posvetil ravno tako kvalitetno kot že certificiran psihoterapevt; ima običajno veliko začetne zagnanosti pri delu, ki lahko povsem uravnoteži izkušnje starejših kolegov.

Med psihoterapevti je, po najinem mnenju, distribucija terapevtskih sposobnosti čisto podobna kot v vseh ostalih poklicih.

Večina psihoterapevtov je v zlati sredini - so kompetentni in dobro usposobljeni, peščica jih je izjemnih, ker so za svoje delo napovprečno talentirani in kreativni, so pa potem tudi taki, spet peščica, ki tega poklica sploh ne bi smeli opravljati, ne v svoje dobro, še manj pa v dobro ljudi - ker niso osebnostno zreli in/ali strokovno kompetentni.

Prvi korak naj bo vedno vaš prvi pogovor.

Obstaja verjetnost, da vam bo šele v živo popolnoma jasno ali vam terapevt ustreza.

Ker vam namreč mora ustrezati - kot človek.

Ključna vprašanja: imate ob njem dober občutek? Imate občutek, da ste hkrati vsaj malo izzvani in malce postavljeni izven vaše cone udobja?

  1. Vam ustreza biti v njegovi prisotnosti?

  2. Vam je uredu, da je moški, ženska?

  3. Se počutite varno, spoštovano, slišano?

  4. Vam odgovarja na vsa vaša vprašanja?

  5. Se pogovorita o ciljih; jih začneta postavljati?