Ženska agresivnost do moških

Na moškem oddelku sta stala pred ogledalom, par. Moški in ženska, stara okoli štirideset. Ženska je bila prislonjena na steber z ogledalom, opazovala je moškega, medtem ko se je on nervozno ogledoval v zrcalu in meril kos garderobe.


Vse skupaj se je dogajalo izjemno hitro.


Prvo kot prvo, zaslišala sem ju že nekaj metrov preden sem bila na moški strani trgovine. Drugo kot drugo, začutila sem ju, preden sem ju sploh zagledala. Ko sem na brezciljnem šetkanju po trgovini prišla v njuno bližino, mi je v trenutku postalo ekstremno mučno. Bilo je res mučno. Ozračje je bilo napeto, naelektreno. Prisotna je bila tista vrsta strupene agresije, ki je v bistvu žlehtnobna; kombinacija poniževanja in napadanja, ki ga ne toleriram... me pa spravi v stanje mini šoka.


Šla se mimo, kri mi je zaledenela.


Ženska je navrgla moškemu, da če je stoprocentno prepričan, da bo potem to, kar meri, tudi nosil. "Pa da ne bo slučajno tako kot je bilo pol zadnjič...” Zaslišala sem njegovo sikanje nazaj, njegovo nervozno prestopanje pa je hipoma postalo jezno siljenje vanjo. Zabrusil ji je, z obrazom pred njenim obrazom, da naj utihne in ji zagrozil, da bosta šla, "da če razume, da bost glih zdej šla, utrgana in zmešana baba«... in da če ve, kako ni normalna...


V tem času sem bila že na drugi strani trgovine, varno skrita za velikimi moškimi zimskimi puloverji.


Moški in ženska sta po hitrem postopku zapustila prizorišče.


Meni pa sta, nekako, ostala.


Odsotnost zavedanja lastnih ran


Že kar dolgo časa nisem »v živo« slišala takega agresivnega sikanja. En del mene nikakor ne dojame in nikoli ne bo dojel, kako so ljudje, ki niti v javnosti nimajo nič zavor. Fuck, kako je šele za zaprtimi vrati... si mislim, s tem da se hkrati zavedam, da je za zaprtimi vrati marsikaj tudi, ko so javne "podobice" ful lepe...


Ko sem razmišljala, sem pomislila, da bi vse skupaj lahko čisto komot izpadlo, da je bil moški tisti, ki je bil agresiven. Konec koncev je sikal on, grozil je on, približal se je ženskinemu obrazu on in potem je on demonstrativno zapustil prostor, ženska pa mu je v bistvu sledila.


Resnica je, da je imela pri vsem skupaj delež tudi ženska. Intonacija, s katero mu je govorila, ni bila niti najmanj v skladu z njeno nepremično držo, mirnim slonenjem na stebru z ogledalom. Premočrten, visoko kontroliran glas, ki je komentiral, je bil v podtonu eksplozivna mešanica očitajočega, svarilnega, poučevalnega in ukazovalnega: "Si stoprocentno prepričan, da boš potem to tudi nosil; mislim, da pol ne bo slučajno tako kot je bilo zadnjič..."


Ženska je definitivno imela svoj lonček, iz katerega je prilila dozo agresije v njuno odnosno polje, sredi trgovine z oblačili.


Tako kot se je na deset metrov čutilo, da je moški negotov in jezen, nato besen in napadalen, tako se je na deset metrov čutilo, da je ženska in nastrojena in jezna in prestrašena, hkrati pa je "v podnapisu" moškemu sporočala to, da je - nekompetenten. S tem, ko mu je skozi vibracijo besed dajala vedeti, da je nesposoben, je nezavedno rinila naravnost v njegovo nezavedno rano. Moj hipni vtis je bil, da je vsekakor želela biti blizu njega; njena prisotnost ni bila mrzla, distančna; je pa bila polna jeze in - spodaj, pod jezo, polna odcpeljenega strahu pred bližino.


V tej mučni igri sta delovala kot zelo povezan par. Bila sta usklajena: ne v borbi za rešitev problema, zagotovo pa v borbi eden proti drugemu.

Nemogoče je reči, kje se je vse skupaj začelo, kje je kura in kje so jajca, in kaj se je med njima res dogajalo. Ni njune zgodbe in njunih ločenih biografij, ki bi nam pojasnila marsikaj, hkrati pa ponudila tudi uvide v možne razplete, zaplete in rešitve.


Kar je bilo videti, da jima je skupnega, je bilo, da tako kot moški ni bil v stiku z njegovo rano nesposobnosti, tudi ženska ni bila v stiku z njenim lastnim strahom pred bližino.

Znak, da sta bila nezavedna je bil, da sta pobesnelo sikala drug na drugega. V kolikor bi bila v zavedanju njunih ran in bi lahko ohranjala stik navznoter, bi govorila kot dva odrasla človeka, ki se zavedata svoje ranjenosti ali ranljivosti v neki situaciji. Recimo, lahko da bi bila jezna, vsekakor pa ne napol brezumno besna. Lahko imela mnenja, ne bi bila pa žaljiva. Nosila bi vsak svojo ranljivost in drug drugega spoštovala, čeprav se ne bi strinjala. Tako pa sta napadala drug drugega in si metala stvari v obraz. V konkretni izmenjavi spoštovanje ni bila opcija. Jasno je bilo čutit, da je bilo prisotnega veliko premalo samozavedanja in hkrati veliko preveč strahu - na obeh straneh. Prevladale so avtomatizirane reakcije, po katerih mogoče vsak zase funkcionirata že desetletja, skupaj pa... ne vemo...


... stoletja?


"Toliko da je" - povprečen slovenski zakon??


Vtis, ki sta ga pustila v meni, mi je dal misliti o prototipu odnosa, ki bi lahko bil del slovenske folklore.


Ne bom pozabila mlajše ženske, ki sem jo na prvem pogovoru - seveda, psihoterapija - povprašala po odnosu med staršema. Še sedaj lahko prikličem sarkastično-uporniški mladostniški nasmešek in pronicljive modre oči; vidim jo, kako pripre pogled in retorično vpraša, Odnos med staršema?, in me pogleda, nagne glavo, jo obrne vstran na levo, rahlo dvigne nos in se nato filmsko zazre skozi okno:


"Ah, saj veš... povprečen slovenski zakon... t o l i k o d a j e."


Z notranjimi očmi lahko vidim silhuete čustveno zmrznjenih žensk, ki cele dneve garajo, delajo, kuhajo, čistijo in s pridnostjo izganjajo hudiča, ki je mešanica osamljenosti in zamere, ki pride iz spoznanja, da zanje nikoli ni poskrbljeno in verjetno tudi nikoli ne bo. Ženske v začaranem krogu progresivno uničujejo možnost bližine, ljubezni, užitka sebi... hkrati pa vse to odtegujejo moškim (ali ženskam, če v istospolnem razmerju) poleg, ki so fantki, prej njihovi sinovi ali cimri kot odrasli partnerji, polni potlačene jeze, odkritega srda in zamer, ki jih ne zaznavajo zavestno in tudi "nič ne naredijo" z njim, razen da jih zapijajo, zakadijo, odkolesarijo, odtečejo,... in s tem progresivno uničujejo sebe - in njihove ženske.


Vse je povezano, v tem smo skupaj in "toliko da je" pušča odtise na vseh; na moških, ženskah, in otrocih.


Obrazi agresivnosti


Po skoraj dvajsetih letih skupnega življenja s Samotom sem prepričana, da je absolutna skrivnost moje šalčke

ljubezni ta, da sem v neki točki mojega življenja in najine ljubezenske zgodbe zmogla prevzeti polno odgovornost za mojo skodelico agresije, ki sem jo prikrito čutila in do njega in do moških na splošno.


Od vedno sem bila alergična na agresivne ljudi; ne prenašam jih. In resnica je, da nikoli nisem bila odprto nasilna do moških - nikoli jih nisem mlatila, provocirala, preklinjala, odprto žalila ali jim grozila, varala, izsiljevala, se jim maščevala... ker vse to ženske tudi počnejo. In ker sem vedno tako zavestno in načelno dobesedno prezirala agresijo med ljudmi, sem povsem spregleda svojo - tudi do moških. Skrila se mi je v senco in kar nekaj časa sem rabila, da sem sprejela (in spremenila) moje pasivno-agresivne fore do moških - mojo pikrost, zajedljivost, zahtevnost, sarkastičnost, hladnost, izogibajočo in cinično držo.


Vem, da je problem ženske agresije, usmerjene na moške ta, da žal izniči možnost za kakršno resnično globoko povezanost. S tem avtomatično uniči tudi možnost čustvene in seksualne bližine, in to se potem velikokrat tudi pokaže skozi težave v spolnosti, ker obojestransko zadovoljujoča spolnost je more or less an emotional affair... in čustvene zadeve so, more or less, stvar komunikacije med dvema... in komunikacija med dvema, večnivojska, je tista, ki potem pelje k seksu, za pomanjkanje katerega pari radi "okrivijo" tehnike, dolgcajt, navajenost.... monotonijo našega malega vsakdanjega banalnega življenja.


Nič ne bi moglo biti dlje od resnice. Ne samo, da naša mala vsakdanja življenja niso mala, tudi monotona niso. So pa lahko čustveno monotona, če smo čustveno odtujeni od sebe, kar vedno pomeni, da nismo v telesnem-čustvenem stiku s sabo... in kako bomo s partnerjem, če s sabo nismo?


Težave v intimnosti so velikokrat stvar bodisi odcepljene ali pa izrinjene agresivne energije, ki je fino potlačena in dobro zapakirana... načeloma kjerkoli v teleso, ampak v glavnem pa pod trebušno prepono... v globinah trebuha... na področju hare pri moškem in maternice pri ženskah.

Posebnost ženske agresije do moških


Posebnost ženske agresije do moških je, da ni samo osebna ali družinska, ampak je akumulirana iz stoletij, ki jih nosimo me vse zapisane v naših energijskih poljih. Zgodovina človeštva je zgodovina travm. Je zgodovina vojn, nasilja, borbe za prevlado in moč, preganjanja žensk in drugače obarvanih, drugače mislečih in drugače spolno usmerjenih - in moških in žensk.


Razumeti moramo, da so stoletja in generacije fizične, čustvene in spolne brutalnosti pripeljale do tega, da smo ženske čustveno zlomljene, tako kot so zlomljeni seveda tudi moški. Razumeti moramo, kaj se zgodi, ko kot ženske doživimo izkušnje, v katerih je zlomljena naša integriteta in me ponižane, zlorabljene, zavržene. Dojeti moramo in potrditi si moramo, kako se v nas razvije občutek fragmentiranosti, v katerem se prekine povezava z našo izvorno močjo...


.... in nato nastopi faza negativne praznine, ki izrine, izniči Ljubezen.


In ta negativna praznina, ki vstopi v nas po bolečih izkušnjah in ki jo ženske zelo dobro poznamo, je ultimativen vir izkrivljenje ženske energije.

In ta izkrivljena ženska energija je faktor v vojni znotraj nas in v vojni med spoloma... v konfliktih, v nezmožnosti ljubezni, sočutja, užitka, bližine.


"Negativna praznina"


Ženska negativna praznina je ena bolj težkih, konfuznih čustveno-energijskih tematik, s katero se soočimo, ko gremo v shadow work... in vsanj gremo, ko želimo postati cele, ljubljene in ljubeče. Ženska negativna praznina je podobno kompleksno področje kot naprimer razreševanje ženskinega neugodnega, obremenjujočega odnosa z mamo, ki je prepleten in vtkano v vsako nitko naše biti.


Gravitacijsko polje negativne praznine je močno. In ni mu lahko ubežati, še manj je to lahkotno. Razviti moramo dovolj visoko ubežno hitrost - in to, iskreno, težko naredimo čisto same, brez zunanje pomoči, zgledov, podpore, virov. Ta negativna praznina v ženskah ni nekaj fitivnega, ni abstraktni koncept. Je močno morfogenetsko polje, ki obstaja in "vleče vase" vse okoli sebe - otroke, vnuke, partnerje, moč, denar, lepoto, resnico, možnosti izbire... življenje samo.


Iz negativne praznine izvira vse, kar subtilno spodkopava Življenje, in v to je vključeno tudi agresivno vedenje do moških - podcenjevanje in prezir do moških ter moškega in vsega, kar vsebuje moške kvalitete v naravi....

Negativna praznina je tista, iz katere potem ženska sloni ob ogledalu, na moškem oddelku, in kot polena na ogenj meče pripombe, ob katerih se moškemu prej ali slej scufa.


Nevidne rane


Ženske imamo rano, ki teče nevidna skozi nas, tisočletja.


Podajamo si jo: mama hčerki, učiteljica učenki... in v resnici niti vemo ne, kako si jo pretikamo, skozi duše, telesa.


Same in osamljene padamo v brezna, v številnih nočeh, ko nas nihče ne vidi, in svoja brezna, vrtače in druge črne luknje jemljemo kot samoumevne, kot danosti, ki se jih trudimo pozabiti, čeprav bi jih rade doumele. Večino časa se borimo, včasih pa se nam zazdi, da nam ne bo nikoli zares uspelo. Obda nas čudna slutnja, da je prosti pad nezibežen in da gravitaciji negativne praznine ne bomo zmogle ubežati...


Spomnim se, kako sem po nekem čudnem naključju dve poletji nazaj nekega jutra našla knjigo. Čupasta od prahu in mačjih dlak je mirno spala, pozabljena v drugi vrsti na polici. Nekako se je znašla v mojih rokah. Gledala sem jo, nič mi ni bilo jasno, nato sem petkrat ali šestkrat prebrala besede na zadnji strani ovitka:

"Večna enost,

ki nam poješ v tišini in nas učiš po drugih.

Odločno in modro vodi moje korake.

Naj uvidm nauke, ko stopam,

in častim namen vseh stvari.

Pomagaj mi, da se spoštljivo dotikam.

Da vedno govorim izza oči.

Naj opazujem, ne sodim.

Naj ne škodujem in naj zapustim

glasbo in lepoto, ko odidem.

In ko se vrnem v večnost,

naj se krog sklene in

spirala razširi." *


* Marlo Morgan, Sporočilo iz večnosti (Založba Eno, 1999)

Šlo mi je na jok.


Poiskušala sem razumeti sporočilo, ki sem ga čutila in hkrati probala razvozlati stavek, ki mi ga je na roke, na notranji strani platnic, zapisala pokojna prijateljica. Poiskal me je izgubljeni čas. Brez vonja Proustovih magdalenc in tete Leone sem se vrnila skoraj desetletje nazaj, ko sem skušala dojeti nenadno, šokantno prijateljično smrt.


In je nisem.


Dojela pa sem, v luči njene spirale zavesti, ki se je razprla v moje življenje z njeno nenadno smrtjo... da sem tu, živa in da dejansko hodim na napačen način, da se oblačim napačno, da govorim besede, ki niso moje in mislim misli, ki niso zame.

Dojela sem, da živim in delam in ljubim na način, ki sem se ga naučila, vendar ga nisem zavestno izbrala ali ustvarila, od znotraj navzven. Dojela sem, da me je strah moje resnice, da me je strah, kaj se bo zgodilo z mano, ko si bom dovolila hoditi na moj način, si nadela svoja oblačila, govorila po moje in mislila zase, po moje. Dojela sem, da me je strah moje avtoritete, moje neprilagodljivosti, moje jasnomiselnosti, in moje čistosti.


Tako kot je ona zapustila Zemljo, sem jaz v vrtincu vsega zapustila obalo in skoraj vse, čemur sem "pripadala".


Odšla sem na dolgo pot, čisto sama... v kokosovi lupini.



Po letih samotne plovbe, se mi je odprlo polje Novega.


Vstopila sem v drugačen svet.


Kar naenkrat sem se učila in spoznavala, več kot kadarkoli prej. Postajala sem vedno bolj resnična. Odpadale so iluzije, fantazije, prijazni nasmeški.


In med drugim sem dojela, da če ne bi imela rane, ki nevidna teče skozi mene, tisočletja, bi bilo marsikaj v moji zgodbi konkretno drugače.

Spoznanje je bilo osvobajajoče. Bilo je celično. In še vedno je... tako kot je celično zavedanje, da je resnica malčk bolj kompleksna od mama-oče-Ojdipov kompleks, kot je dril zahodni psihologiji in psihoterapiji, ki pa sta obe dejansko lojalni hčerki prav te iste kulture, zaradi katere imam - tako kot tudi Ti - v celicah avtomatično zapisan program, da sem, kot žensko bitje, ne-vredna.


Nevrednost


Nevrednost je več kot samo občutek.


Nevrednost je vseprežemajoče stanje, ki definira naše zdravje, čustovanje, način razmišljanja in prepričanja. Ustavlja prost pretok značilne energije naše Duše v fizično telo, v čustveno in mentalno telo. Nevrednost generira stanja obupa, nemoči, črnogledosti, pesmimizma, trpkosti in grenkobe. Zavira vse impulze kreativnosti, ki jo imamo sicer v sebi v izobilju. Blokira ljubezen in blokira ustvarjanje ljubeče realnosti. V nas poustvari čudno slutnjo, da je prosti pad nezibežen in da gravitaciji negativne praznine ne bomo zmogle ubežati, tako kot ji niso naše mame in babice.


Kar je, seveda, popolna laž in čista iluzija. In treba jo je razbliniti, odstraniti. Z njo je potrebno delati, da izgine iz naših celic in kosti in krvi in trebuha in srca.


Veš, kako se preide v stanje magične notranje moči in brezkompromisnega, celičnega občutka lastne vrednosti? Proces ni nobena skrivnost. Je predvidljiv, preverjen in natančen proces, ki te pelje v stanje notranje svobode, od kjer ustvarjaš drugače, kot si kadarkoli prej...


Obrazi "negativne praznine"


Sama sem skozi iskreno in na trenutke zelo naporno notranje delo sem dojela, kako grd odnos sem znala imeti do moških, kako agresivna in nespoštljiva in neljubeča sem znala biti, ter seveda sem dojela tudi zakaj, predvsem pa sem to spremenila. Dovolj zavedanja in vedenja ter hkrati želja po ljubečem odnosu s Samotom, ki je temelj najine družine, mi je pomagala, da sem negativno praznino prepoznala, jo začela dojemati in predelovati, iskreno in temeljito. Jasno namreč je, da v odnosih ni nič prepuščeno naključju, in v dobrem partnerskem odnosu VEDNO delujejo zgolj:

  • razumevanje,

  • iskrenost,

  • dostojanstvo,

  • spoštovanje, in

  • radikalna ljube