O ženski agresivnost do moških

Na moškem oddelku sta stala pred ogledalom, par. Moški in ženska, stara okoli štirideset. Ženska je bila prislonjena na steber z ogledalom, opazovala je moškega, medtem ko se je on nervozno ogledoval v zrcalu in meril kos garderobe. Vse skupaj se je dogajalo izjemno hitro. Prvo kot prvo, zaslišala sem ju že nekaj metrov preden sem bila na moški strani trgovine. Drugo kot drugo, začutila sem ju, preden sem ju sploh zagledala. Ko sem na brezciljnem šetkanju po trgovini prišla v njuno bližino, mi je v trenutku postalo ekstremno mučno. Bilo je res mučno. Ozračje je bilo napeto, naelektreno. Prisotna je bila tista vrsta strupene agresije, ki je v bistvu žlehtnobna; kombinacija poniževanja in napadanja, ki ga ne toleriram... me pa spravi v stanje mini šoka.

Šla se mimo, kri mi je zaledenela.

Ženska je navrgla moškemu, da če je stoprocentno prepričan, da bo potem to, kar meri, tudi nosil. "Pa da ne bo slučajno tako kot je bilo pol zadnjič...” Zaslišala sem njegovo sikanje nazaj, njegovo nervozno prestopanje pa je hipoma postalo jezno siljenje vanjo. Zabrusil ji je, z obrazom pred njenim obrazom, da naj utihne in ji zagrozil, da bosta šla, "da če razume, da bost glih zdej šla, utrgana in zmešana baba«... in da če ve, kako ni normalna...

V tem času sem bila že na drugi strani trgovine, varno skrita za velikimi moškimi zimskimi puloverji.

Moški in ženska sta po hitrem postopku zapustila prizorišče.

Meni pa sta, nekako, ostala.

Odsotnost zavedanja lastnih ran

Že kar dolgo časa nisem »v živo« slišala takega agresivnega sikanja. En del mene nikakor ne dojame in nikoli ne bo dojel, kako so ljudje, ki niti v javnosti nimajo nič zavor. Fuck, kako je šele za zaprtimi vrati... si mislim, s tem da se hkrati zavedam, da je za zaprtimi vrati marsikaj tudi, ko so javne "podobice" ful lepe...

Ko sem razmišljala, sem pomislila, da bi vse skupaj lahko čisto komot izpadlo, da je bil moški tisti, ki je bil agresiven. Konec koncev je sikal on, grozil je on, približal se je ženskinemu obrazu on in potem je on demonstrativno zapustil prostor, ženska pa mu je v bistvu sledila.

Resnica je, da je imela pri vsem skupaj delež tudi ženska. Intonacija, s katero mu je govorila, ni bila niti najmanj v skladu z njeno nepremično držo, mirnim slonenjem na stebru z ogledalom. Premočrten, visoko kontroliran glas, ki je komentiral, je bil v podtonu eksplozivna mešanica očitajočega, svarilnega, poučevalnega in ukazovalnega: "Si stoprocentno prepričan, da boš potem to tudi nosil; mislim, da pol ne bo slučajno tako kot je bilo zadnjič..."

Ženska je definitivno imela svoj lonček, iz katerega je prilila dozo agresije v njuno odnosno polje, sredi trgovine z oblačili.

Tako kot se je na deset metrov čutilo, da je moški negotov in jezen, nato besen in napadalen, tako se je na deset metrov čutilo, da je ženska in nastrojena in jezna in prestrašena, hkrati pa je "v podnapisu" moškemu sporočala to, da je - nekompetenten. S tem, ko mu je skozi vibracijo besed dajala vedeti, da je nesposoben, je nezavedno rinila naravnost v njegovo nezavedno rano. Moj hipni vtis je bil, da je vsekakor želela biti blizu njega; njena prisotnost ni bila mrzla, distančna; je pa bila polna jeze in - spodaj, pod jezo, polna odcpeljenega strahu pred bližino.

V tej mučni igri sta delovala kot zelo povezan par. Bila sta usklajena: ne v borbi za rešitev problema, zagotovo pa v borbi eden proti drugemu.

Nemogoče je reči, kje se je vse skupaj začelo, kje je kura in kje so jajca, in kaj se je med njima res dogajalo. Ni njune zgodbe in njunih ločenih biografij, ki bi nam pojasnila marsikaj, hkrati pa ponudila tudi uvide v možne razplete, zaplete in rešitve.

Kar je bilo videti, da jima je skupnega, je bilo, da tako kot moški ni bil v stiku z njegovo rano nesposobnosti, tudi ženska ni bila v stiku z njenim lastnim strahom pred bližino.

Znak, da sta bila nezavedna je bil, da sta pobesnelo sikala drug na drugega. V kolikor bi bila v zavedanju njunih ran in bi lahko ohranjala stik navznoter, bi govorila kot dva odrasla človeka, ki se zavedata svoje ranjenosti ali ranljivosti v neki situaciji. Recimo, lahko da bi bila jezna, vsekakor pa ne napol brezumno besna. Lahko imela mnenja, ne bi bila pa žaljiva. Nosila bi vsak svojo ranljivost in drug drugega spoštovala, čeprav se ne bi strinjala. Tako pa sta napadala drug drugega in si metala stvari v obraz. V konkretni izmenjavi spoštovanje ni bila opcija. Jasno je bilo čutit, da je bilo prisotnega veliko premalo samozavedanja in hkrati veliko preveč strahu - na obeh straneh. Prevladale so avtomatizirane reakcije, po katerih mogoče vsak zase funkcionirata že desetletja, skupaj pa... ne vemo...

... stoletja?

"Toliko da je" - povprečen slovenski zakon??

Vtis, ki sta ga pustila v meni, mi je dal misliti o prototipu odnosa, ki bi lahko bil del slovenske folklore.

Ne bom pozabila mlajše ženske, ki sem jo na prvem pogovoru - seveda, psihoterapija - povprašala po odnosu med staršema. Še sedaj lahko prikličem sarkastično-uporniški mladostniški nasmešek in pronicljive modre oči; vidim jo, kako pripre pogled in retorično vpraša, Odnos med staršema?, in me pogleda, nagne glavo, jo obrne vstran na levo, rahlo dvigne nos in se nato filmsko zazre skozi okno:

"Ah, saj veš... povprečen slovenski zakon... t o l i k o d a j e."

Z notranjimi očmi lahko vidim silhuete čustveno zmrznjenih žensk, ki cele dneve garajo, delajo, kuhajo, čistijo in s pridnostjo izganjajo hudiča, ki je mešanica osamljenosti in zamere, ki pride iz spoznanja, da zanje nikoli ni poskrbljeno in verjetno tudi nikoli ne bo. Ženske v začaranem krogu progresivno uničujejo možnost bližine, ljubezni, užitka sebi... hkrati pa vse to odtegujejo moškim (ali ženskam, če v istospolnem razmerju) poleg, ki so fantki, prej njihovi sinovi ali cimri kot odrasli partnerji, polni potlačene jeze, odkritega srda in zamer, ki jih ne zaznavajo zavestno in tudi "nič ne naredijo" z njim, razen da jih zapijajo, zakadijo, odkolesarijo, odtečejo,... in s tem progresivno uničujejo sebe - in njihove ženske.

Vse je povezano, v tem smo skupaj in "toliko da je" pušča odtise na vseh; na moških, ženskah, in otrocih.

Obrazi agresivnosti

Po skoraj dvajsetih letih skupnega življenja s Samotom sem prepričana, da je absolutna skrivnost moje šalčke

ljubezni ta, da sem v neki točki mojega življenja in najine ljubezenske zgodbe zmogla prevzeti polno odgovornost za mojo skodelico agresije, ki sem jo prikrito čutila in do njega in do moških na splošno.

Od vedno sem bila alergična na agresivne ljudi; ne prenašam jih. In resnica je, da nikoli nisem bila odprto nasilna do moških - nikoli jih nisem mlatila, provocirala, preklinjala, odprto žalila ali jim grozila, varala, izsiljevala, se jim maščevala... ker vse to ženske tudi počnejo. In ker sem vedno tako zavestno in načelno dobesedno prezirala agresijo med ljudmi, sem povsem spregleda svojo - tudi do moških. Skrila se mi je v senco in kar nekaj časa sem rabila, da sem sprejela (in spremenila) moje pasivno-agresivne fore do moških - mojo pikrost, zajedljivost, zahtevnost, sarkastičnost, hladnost, izogibajočo in cinično držo.

Vem, da je problem ženske agresije, usmerjene na moške ta, da žal izniči možnost za kakršno resnično globoko povezanost. S tem avtomatično uniči tudi možnost čustvene in seksualne bližine, in to se potem velikokrat tudi pokaže skozi težave v spolnosti, ker obojestransko zadovoljujoča spolnost je more or less an emotional affair... in čustvene zadeve so, more or less, stvar komunikacije med dvema... in komunikacija med dvema, večnivojska, je tista, ki potem pelje k seksu, za pomanjkanje katerega pari radi "okrivijo" tehnike, dolgcajt, navajenost.... monotonijo našega malega vsakdanjega banalnega življenja.

Nič ne bi moglo biti dlje od resnice. Ne samo, da naša mala vsakdanja življenja niso mala, tudi monotona niso. So pa lahko čustveno monotona, če smo čustveno odtujeni od sebe, kar vedno pomeni, da nismo v telesnem-čustvenem stiku s sabo... in kako bomo s partnerjem, če s sabo nismo?

Težave v intimnosti so velikokrat stvar bodisi odcepljene ali pa izrinjene agresivne energije, ki je fino potlačena in dobro zapakirana... načeloma kjerkoli v teleso, ampak v glavnem pa pod trebušno prepono... v globinah trebuha... na področju hare pri moškem in maternice pri ženskah.

Posebnost ženske agresije do moških

Posebnost ženske agresije do moških je, da ni samo osebna ali družinska, ampak je akumulirana iz stoletij, ki jih nosimo me vse zapisane v naših energijskih poljih. Zgodovina človeštva je zgodovina travm. Je zgodovina vojn, nasilja, borbe za prevlado in moč, preganjanja žensk in drugače obarvanih, drugače mislečih in drugače spolno usmerjenih - in moških in žensk.

Razumeti moramo, da so stoletja in generacije fizične, čustvene in spolne brutalnosti pripeljale do tega, da smo ženske čustveno zlomljene, tako kot so zlomljeni seveda tudi moški. Razumeti moramo, kaj se zgodi, ko kot ženske doživimo izkušnje, v katerih je zlomljena naša integriteta in me ponižane, zlorabljene, zavržene. Dojeti moramo in potrditi si moramo, kako se v nas razvije občutek fragmentiranosti, v katerem se prekine povezava z našo izvorno močjo...

.... in nato nastopi faza negativne praznine, ki izrine, izniči Ljubezen.

In ta negativna praznina, ki vstopi v nas po bolečih izkušnjah in ki jo ženske zelo dobro poznamo, je ultimativen vir izkrivljenje ženske energije.

In ta izkrivljena ženska energija je faktor v vojni znotraj nas in v vojni med spoloma... v konfliktih, v nezmožnosti ljubezni, sočutja, užitka, bližine.

"Negativna praznina"

Ženska negativna praznina je ena bolj težkih, konfuznih čustveno-energijskih tematik, s katero se soočimo, ko gremo v shadow work... in vsanj gremo, ko želimo postati cele, ljubljene in ljubeče. Ženska negativna praznina je podobno kompleksno področje kot naprimer razreševanje ženskinega neugodnega, obremenjujočega odnosa z mamo, ki je prepleten in vtkano v vsako nitko naše biti.

Gravitacijsko polje negativne praznine je močno. In ni mu lahko ubežati, še manj je to lahkotno. Razviti moramo dovolj visoko ubežno hitrost - in to, iskreno, težko naredimo čisto same, brez zunanje pomoči, zgledov, podpore, virov. Ta negativna praznina v ženskah ni nekaj fitivnega, ni abstraktni koncept. Je močno morfogenetsko polje, ki obstaja in "vleče vase" vse okoli sebe - otroke, vnuke, partnerje, moč, denar, lepoto, resnico, možnosti izbire... življenje samo.

Iz negativne praznine izvira vse, kar subtilno spodkopava Življenje, in v to je vključeno tudi agresivno vedenje do moških - podcenjevanje in prezir do moških ter moškega in vsega, kar vsebuje moške kvalitete v naravi....

Negativna praznina je tista, iz katere potem ženska sloni ob ogledalu, na moškem oddelku, in kot polena na ogenj meče pripombe, ob katerih se moškemu prej ali slej scufa.

Nevidne rane

Ženske imamo rano, ki teče nevidna skozi nas, tisočletja.

Podajamo si jo: mama hčerki, učiteljica učenki... in v resnici niti vemo ne, kako si jo pretikamo, skozi duše, telesa.

Same in osamljene padamo v brezna, v številnih nočeh, ko nas nihče ne vidi, in svoja brezna, vrtače in druge črne luknje jemljemo kot samoumevne, kot danosti, ki se jih trudimo pozabiti, čeprav bi jih rade doumele. Večino časa se borimo, včasih pa se nam zazdi, da nam ne bo nikoli zares uspelo. Obda nas čudna slutnja, da je prosti pad nezibežen in da gravitaciji negativne praznine ne bomo zmogle ubežati...

Spomnim se, kako sem po nekem čudnem naključju dve poletji nazaj nekega jutra našla knjigo. Čupasta od prahu in mačjih dlak je mirno spala, pozabljena v drugi vrsti na polici. Nekako se je znašla v mojih rokah. Gledala sem jo, nič mi ni bilo jasno, nato sem petkrat ali šestkrat prebrala besede na zadnji strani ovitka:

"Večna enost,

ki nam poješ v tišini in nas učiš po drugih.

Odločno in modro vodi moje korake.

Naj uvidm nauke, ko stopam,

in častim namen vseh stvari.

Pomagaj mi, da se spoštljivo dotikam.

Da vedno govorim izza oči.

Naj opazujem, ne sodim.

Naj ne škodujem in naj zapustim

glasbo in lepoto, ko odidem.

In ko se vrnem v večnost,

naj se krog sklene in

spirala razširi." *

* Marlo Morgan, Sporočilo iz večnosti (Založba Eno, 1999)

Šlo mi je na jok.

Poiskušala sem razumeti sporočilo, ki sem ga čutila in hkrati probala razvozlati stavek, ki mi ga je na roke, na notranji strani platnic, zapisala pokojna prijateljica. Poiskal me je izgubljeni čas. Brez vonja Proustovih magdalenc in tete Leone sem se vrnila skoraj desetletje nazaj, ko sem skušala dojeti nenadno, šokantno prijateljično smrt.

In je nisem.

Dojela pa sem, v luči njene spirale zavesti, ki se je razprla v moje življenje z njeno nenadno smrtjo... da sem tu, živa in da dejansko hodim na napačen način, da se oblačim napačno, da govorim besede, ki niso moje in mislim misli, ki niso zame.

Dojela sem, da živim in delam in ljubim na način, ki sem se ga naučila, vendar ga nisem zavestno izbrala ali ustvarila, od znotraj navzven. Dojela sem, da me je strah moje resnice, da me je strah, kaj se bo zgodilo z mano, ko si bom dovolila hoditi na moj način, si nadela svoja oblačila, govorila po moje in mislila zase, po moje. Dojela sem, da me je strah moje avtoritete, moje neprilagodljivosti, moje jasnomiselnosti, in moje čistosti.

Tako kot je ona zapustila Zemljo, sem jaz v vrtincu vsega zapustila obalo in skoraj vse, čemur sem "pripadala".

Odšla sem na dolgo pot, čisto sama... v kokosovi lupini.

Po letih samotne plovbe, se mi je odprlo polje Novega.

Vstopila sem v drugačen svet.

Kar naenkrat sem se učila in spoznavala, več kot kadarkoli prej. Postajala sem vedno bolj resnična. Odpadale so iluzije, fantazije, prijazni nasmeški.

In med drugim sem dojela, da če ne bi imela rane, ki nevidna teče skozi mene, tisočletja, bi bilo marsikaj v moji zgodbi konkretno drugače.

Spoznanje je bilo osvobajajoče. Bilo je celično. In še vedno je... tako kot je celično zavedanje, da je resnica malčk bolj kompleksna od mama-oče-Ojdipov kompleks, kot je dril zahodni psihologiji in psihoterapiji, ki pa sta obe dejansko lojalni hčerki prav te iste kulture, zaradi katere imam - tako kot tudi Ti - v celicah avtomatično zapisan program, da sem, kot žensko bitje, ne-vredna.

Nevrednost

Nevrednost je več kot samo občutek.

Nevrednost je vseprežemajoče stanje, ki definira naše zdravje, čustovanje, način razmišljanja in prepričanja. Ustavlja prost pretok značilne energije naše Duše v fizično telo, v čustveno in mentalno telo. Nevrednost generira stanja obupa, nemoči, črnogledosti, pesmimizma, trpkosti in grenkobe. Zavira vse impulze kreativnosti, ki jo imamo sicer v sebi v izobilju. Blokira ljubezen in blokira ustvarjanje ljubeče realnosti. V nas poustvari čudno slutnjo, da je prosti pad nezibežen in da gravitaciji negativne praznine ne bomo zmogle ubežati, tako kot ji niso naše mame in babice.

Kar je, seveda, popolna laž in čista iluzija. In treba jo je razbliniti, odstraniti. Z njo je potrebno delati, da izgine iz naših celic in kosti in krvi in trebuha in srca.

Veš, kako se preide v stanje magične notranje moči in brezkompromisnega, celičnega občutka lastne vrednosti? Proces ni nobena skrivnost. Je predvidljiv, preverjen in natančen proces, ki te pelje v stanje notranje svobode, od kjer ustvarjaš drugače, kot si kadarkoli prej...

Obrazi "negativne praznine"

Sama sem skozi iskreno in na trenutke zelo naporno notranje delo sem dojela, kako grd odnos sem znala imeti do moških, kako agresivna in nespoštljiva in neljubeča sem znala biti, ter seveda sem dojela tudi zakaj, predvsem pa sem to spremenila. Dovolj zavedanja in vedenja ter hkrati želja po ljubečem odnosu s Samotom, ki je temelj najine družine, mi je pomagala, da sem negativno praznino prepoznala, jo začela dojemati in predelovati, iskreno in temeljito. Jasno namreč je, da v odnosih ni nič prepuščeno naključju, in v dobrem partnerskem odnosu VEDNO delujejo zgolj:

• razumevanje,

• iskrenost,

• dostojanstvo,

• spoštovanje, in

• radikalna ljubezen.

Ljubezen je čisto otipljiva in praktična stvar. So besede, ki mu jih govorim; so misli, ki mu jih namenjam; so dejanja, ki jih storim. In podobno velja za vse, kar ni ljubezen. Ljubezen je otipljiva, praktična stvar.

Ko pogledam nazaj tudi vidim, da me je tista praznina dejansko delala psihološko otročjo, odvisno, hkrati zavračujočo, naporno in zahtevno in do moških in do sebe. Kazala pa se je tudi na drugih delih mojega življenja... drugače, vendar se je.

V območje negativne praznine nameč spada marsikaj, kar nam je ženskam zelo znano, o tem sicer gotovo ne govorimo, ker nas plaši, se tega sramujemo in nas navdaja z občutki krivde, ampak to še ne pomeni, da ne obstaja:

• manipulacija moških preko spolnosti,

• fantaziranje o romantičnih odnosih,

• varanja,

• preokupiranost z zunanjim izgledom,

• paničen strah pred staranjem,

• materinska zavist,

• ženska zavist,

• niz kompulzivnih vedenj povezanih s hrano, odnosi, drogami, šopingi, denarjem, seksom, spiritualnostjo etc.

Vse to so tudi obrazi negativne praznine.

Zdravilo: obstaja

Vse to se da urediti. Važno je, da veste, da je možno živeti življenje iz svojega čutečega, polnega, svetlega jedra. Možno je imeti ljubezen, dovolj in izobilje ljubezni... in življenje radosti. Vem, da ne gre v enem koraku, z enim zamahom, z enim potopom... sigurno ni premočrtno, linearno... ma se da. Z voljo, iskreno namero in predanim notranjim delom se marsikaj da.

"Delavnica s Tino je zame neponovljiva in neskončno dragocena izkušnja. Na delavnici sem prihajala v stik z mojimi senčnimi platmi, ki jih vsakodnevno peljem nezavedno. In možnost vpogleda v te sence je dala na drugi strani prostor soncu. Najdragocenejše pa je zame vsekakor zavedanje svoje lastne vrednosti, ki se je začelo zbujati po tej delavnici." - Tina

Po vsem kar si dala skozi v življenju? Po vsem, kar ti je bilo odvzeto in dano... je čas, da se vrneš h koreninam. Vse tvoje zmage, borbe, poskusi in napake… seveda, z vsem tem si rastla, postajala močnejša… taka pač si. Vendar hkrati veš, kako močne sledi so vsa ta plimovanja življenja pustila v tebi. Take ranjene, zmedene, nemirne,… razdrobljene sledi... zaradi katerih plačuješ ceno, ki je ni treba plačevati in se zbujaš v nočeh brez lune.

Lajf je lahko res ok.

Vedno pa bodo obstajali deli znotraj in zunaj tebe, ki "ne bodo želeli", da bi kot ženska rastla in postajala vedno bolj cela, (s)polna, srečna, radostna, zadovoljna, ljubljena. Vedno bodo obstajali ti deli zunaj in znotraj - kolektivna in individualna Psiha je tako postavljena. Je pa fakt, da to, da si razdrobljena, prazna, nesrečna in nepotešena v resnici ne koristi nikomur - le nevidnemu družbenemu ustroju, v katerem nobena od nas ni sama po sebi srečna, saj sistem ni narejen za nas.

Današnji prihodnji spomini

Na koncu dneva, ko je še eno poletje mimo, si le ti si tista, ki se lahko odločiš in izbereš. Jaz izbiram zase, ti izbiraš zate. Kako boš izbrala? Katere prihodnje spomine boš začela ustvarjati danes? Kakšna boš, naslednjo jesen? Kaj boš obirala? Zdravilo obstaja. V kolikor se boš zanj odločila z iskreno željo po tem, da se povežeš s tvojimi lunarnimi Globinami, brez nepotrebnega odpora... boš prejela, kar rabiš. Še vsaka je. Si za?

DELAVNICE "POT MATERNICE"

Koristno!

Pot Maternice je intenziven proces notranjega ženskega zdravljenja. Je težko opisljiv proces zlitja:

• pristne ženske prisotnosti,

• ljubeče sestrske podpore,

• supermoči, ki jo ima jasno oblikovan in spretno voden ženski krog,

• globokega, varnega, temeljitega energijskega dela.

Pot Maternice je ciklus izobraževanja in zdravljenja hkrati. Je delo, ki "ni moje, je moje in le teče skozi mene." Hkrati teče skozi ženske Kroge, ki so intimni, varni in vodeni profesionalno. Vse, kar v njih delamo skupaj, je usmerjeno na to, da se učiš globljega in še globljega stika s sabo. S tem prihajaš do izraza taka, kot si, hkrati pa se naučiš delati s svojo lastno energijo. Delamo veliko, vedno na tem, da se iz tebe umije stran tisočletja stara nevrednost ter da se v tvojih celicah aktivira zapis tebe... tvoje hoje, tvojega načina oblačenja in golote, besed, misli in glasu... popolne notranje avtoritete. ** Tina Božič je psihoterapevtka in psihologinja, ki živi in dela v Novi Gorici. Srečno poročena mama dveh deklet, ki tradicionalno psihoterapijo razširja z energijsko psihologijo in delom z "nevidnim", spiritualnim svetom. Vodi različne delavnice na temo neprekinjene ljubeče skrbi zase, vse se začnejo s prvo. Če želiš ostati povezan_a z nama, se vpiši tudi tukaj (klik) ali spodaj z obrazcem.

"Tinina delavnica je iniciacija v življenje odrasle ženske, ki je v globokem stiku s tem kar je in s tem kar čuti. Od tebe zahteva, da se soočiš s svojo senco, da sprejmeš popolno odgovornost za svoje življenje, kar sicer ni vedno ravno prijetno, prinaša pa prinaša darove prizemljenosti, povezanosti s sabo in ljudmi okoli sebe. V preteklosti sem obiskala par drugih 'spiritualnih"'delavnic - Tinina je prva, ki je povzročila vidne in otipljive spremembe v mojem realnem življenju."

- Kaja