Ženska agresivnost do moških

Na moškem oddelku sta stala pred ogledalom, par. Moški in ženska, stara okoli štirideset. Ženska je bila prislonjena na steber z ogledalom, opazovala je moškega, medtem ko se je on nervozno ogledoval v zrcalu in meril kos garderobe. Vse skupaj se je dogajalo izjemno hitro. Prvo kot prvo, zaslišala sem ju že nekaj metrov preden sem bila na moški strani trgovine. Drugo kot drugo, začutila sem ju, preden sem ju sploh zagledala. Ko sem na brezciljnem šetkanju po trgovini prišla v njuno bližino, mi je v trenutku postalo ekstremno mučno. Bilo je res mučno. Ozračje je bilo napeto, naelektreno. Prisotna je bila tista vrsta strupene agresije, ki je v bistvu žlehtnobna; kombinacija poniževanja in napadanja, ki ga ne toleriram... me pa spravi v stanje mini šoka.

Šla se mimo, kri mi je zaledenela.

Ženska je navrgla moškemu, da če je stoprocentno prepričan, da bo potem to, kar meri, tudi nosil. "Pa da ne bo slučajno tako kot je bilo pol zadnjič...” Zaslišala sem njegovo sikanje nazaj, njegovo nervozno prestopanje pa je hipoma postalo jezno siljenje vanjo. Zabrusil ji je, z obrazom pred njenim obrazom, da naj utihne in ji zagrozil, da bosta šla, "da če razume, da bost glih zdej šla, utrgana in zmešana baba«... in da če ve, kako ni normalna...

V tem času sem bila že na drugi strani trgovine, varno skrita za velikimi moškimi zimskimi puloverji.

Moški in ženska sta po hitrem postopku zapustila prizorišče.

Meni pa sta, nekako, ostala.

Odsotnost zavedanja lastnih ran

Že kar dolgo časa nisem »v živo« slišala takega agresivnega sikanja. En del mene nikakor ne dojame in nikoli ne bo dojel, kako so ljudje, ki niti v javnosti nimajo nič zavor. Fuck, kako je šele za zaprtimi vrati... si mislim, s tem da se hkrati zavedam, da je za zaprtimi vrati marsikaj tudi, ko so javne "podobice" ful lepe...

Ko sem razmišljala, sem pomislila, da bi vse skupaj lahko čisto komot izpadlo, da je bil moški tisti, ki je bil agresiven. Konec koncev je sikal on, grozil je on, približal se je ženskinemu obrazu on in potem je on demonstrativno zapustil prostor, ženska pa mu je v bistvu sledila.

Resnica je, da je imela pri vsem skupaj delež tudi ženska. Intonacija, s katero mu je govorila, ni bila niti najmanj v skladu z njeno nepremično držo, mirnim slonenjem na stebru z ogledalom. Premočrten, visoko kontroliran glas, ki je komentiral, je bil v podtonu eksplozivna mešanica očitajočega, svarilnega, poučevalnega in ukazovalnega: "Si stoprocentno prepričan, da boš potem to tudi nosil; mislim, da pol ne bo slučajno tako kot je bilo zadnjič..."

Ženska je definitivno imela svoj lonček, iz katerega je prilila dozo agresije v njuno odnosno polje, sredi trgovine z oblačili.

Tako kot se je na deset metrov čutilo, da je moški negotov in jezen, nato besen in napadalen, tako se je na deset metrov čutilo, da je ženska in nastrojena in jezna in prestrašena, hkrati pa je "v podnapisu" moškemu sporočala to, da je - nekompetenten. S tem, ko mu je skozi vibracijo besed dajala vedeti, da je nesposoben, je nezavedno rinila naravnost v njegovo nezavedno rano. Moj hipni vtis je bil, da je vsekakor želela biti blizu njega; njena prisotnost ni bila mrzla, distančna; je pa bila polna jeze in - spodaj, pod jezo, polna odcpeljenega strahu pred bližino.

V tej mučni igri sta delovala kot zelo povezan par. Bila sta usklajena: ne v borbi za rešitev problema, zagotovo pa v borbi eden proti drugemu.

Nemogoče je reči, kje se je vse skupaj začelo, kje je kura in kje so jajca, in kaj se je med njima res dogajalo. Ni njune zgodbe in njunih ločenih biografij, ki bi nam pojasnila marsikaj, hkrati pa ponudila tudi uvide v možne razplete, zaplete in rešitve.

Kar je bilo videti, da jima je skupnega, je bilo, da tako kot moški ni bil v stiku z njegovo rano nesposobnosti, tudi ženska ni bila v stiku z njenim lastnim strahom pred bližino.

Znak, da sta bila nezavedna je bil, da sta pobesnelo sikala drug na drugega. V kolikor bi bila v zavedanju njunih ran in bi lahko ohranjala stik navznoter, bi govorila kot dva odrasla človeka, ki se zavedata svoje ranjenosti ali ranljivosti v neki situaciji. Recimo, lahko da bi bila jezna, vsekakor pa ne napol brezumno besna. Lahko imela mnenja, ne bi bila pa žaljiva. Nosila bi vsak svojo ranljivost in drug drugega spoštovala, čeprav se ne bi strinjala. Tako pa sta napadala drug drugega in si metala stvari v obraz. V konkretni izmenjavi spoštovanje ni bila opcija. Jasno je bilo čutit, da je bilo prisotnega veliko premalo samozavedanja in hkrati veliko preveč strahu - na obeh straneh. Prevladale so avtomatizirane reakcije, po katerih mogoče vsak zase funkcionirata že desetletja, skupaj pa... ne vemo...

... stoletja?

"Toliko da je" - povprečen slovenski zakon??

Vtis, ki sta ga pustila v meni, mi je dal misliti o prototipu odnosa, ki bi lahko bil del slovenske folklore.

Ne bom pozabila mlajše ženske, ki sem jo na prvem pogovoru - seveda, psihoterapija - povprašala po odnosu med staršema. Še sedaj lahko prikličem sarkastično-uporniški mladostniški nasmešek in pronicljive modre oči; vidim jo, kako pripre pogled in retorično vpraša, Odnos med staršema?, in me pogleda, nagne glavo, jo obrne vstran na levo, rahlo dvigne nos in se nato filmsko zazre skozi okno:

"Ah, saj veš... povprečen slovenski zakon... t o l i k o d a j e."

Z notranjimi očmi lahko vidim silhuete čustveno zmrznjenih žensk, ki cele dneve garajo, delajo, kuhajo, čistijo in s pridnostjo izganjajo hudiča, ki je mešanica osamljenosti in zamere, ki pride iz spoznanja, da zanje nikoli ni poskrbljeno in verjetno tudi nikoli ne bo. Ženske v začaranem krogu progresivno uničujejo možnost bližine, ljubezni, užitka sebi... hkrati pa vse to odtegujejo moškim (ali ženskam, če v istospolnem razmerju) poleg, ki so fantki, prej njihovi sinovi ali cimri kot odrasli partnerji, polni potlačene jeze, odkritega srda in zamer, ki jih ne zaznavajo zavestno in tudi "nič ne naredijo" z njim, razen da jih zapijajo, zakadijo, odkolesarijo, odtečejo,... in s tem progresivno uničujejo sebe - in njihove ženske.