top of page

Zakaj se mi ene želje ne uresničijo? Kako se lahko?

Zakaj se nam določeni načrti ne iztečejo? Zakaj se nam želje ne uresničijo? Zakaj se včasih v življenju ne premaknemo tako, kot bi si želeli? Zakaj se nam ene in iste situacije ponavljajo? Obstaja kozmični recept? Obstaja. 😉 Torej... nepopularno, a resnično, zatečeno stanje se nam dogaja, ker smo tako ali drugače v implictnem ali eksplicitnem čakanju, da se bo nekdo ali nekaj pojavilo, nam rešilo situacijo ter s tem prevzelo nase delež odgovornosti, ki je pravzaprav naš. Dokler smo tako ali drugače pasivni, se zavestno ali nezavedno otepamo odgovornosti, se potiho ali naglas ukvarjamo z drugimi ljudmi ali zunanjimi situacijami, delamo probleme drugim ali delamo probleme sebi... no, to je kozmični recept za razočaranja! In vsa zgrenjena občutja, ki s frustracijami nujno pridejo!


Bedno, vem, sem doživela! Ampak tako pač je. Dokler smo tako ali drugače prepričani - in v skladu s tem potem tudi delujemo, da je naš lajf odvisen od zunanjih faktorjev, tuzemskih in onozemskih sil, raznih avtoritet in pojavov, etc., potem se vsem tem "faktorjem" bolj ali manj zavestno ter čustveno-mentalno lagodno tudi prepuščamo. S tem prepuščanjem zunanjim faktorjem, zaradi "katerih nimamo, kar bi želeli", hkrati izpuščamo iz lastnih rok svojo suverenost in moč odločanja.


Svoboda in sreča, ki ju imamo, sta velikokrat obratnosorazmerni s stopnjo prepuščanja tega istega lajfa v tri krasne.

Razpon prepuščanja "zunanjim silam" je precej širok! Vsak od nas svoj intimni razpon teh "prepuščanj". Segajo od povzem normaliziranih, s katerimi se verjetno kar strinjamo in jih tudi pogosto uporabljamo ("stvari so pretežke; ah, taki časi so; premalo dela; preveč delamo; premalo časa; vse je predrago; nemogoče je; nedostopno je; sami problemi itak), do malo bolj pravljičarskih ("tega se ne sme, sicer ne grem v nebesa"), do resnih ("imela sem težko otroštvo"), do medium-roasted ("imam Saturn v 4.hiši", "vodniki so mi rekli"), do tistih za zjokat ("jah, kaj čmo, je treba pač tako - tako so rekli, da je treba in bo pač treba!")


To seveda ne pomeni, da pri enem ali štirih otrocih res ni časa za wc, ali pa da Saturn nima nobene veze z ničemer. To hkrati niti ne pomeni, da ne obstajajo določene stvari, ki so smiselne in jih je res "treba."


Pomeni pa, da ni nobenega "pač tako je..." ali "ker je nekdo to rekel ali nekaj naredil ali bo naredil".... ali "bo ona namesto mene..." etc.


Ko peljemo življenje, celostno ali na določenih področjih, pretežno iz drže, kot da obstaja nekaj zunaj nas, kar lahko naredi in vpliva na nas bolj, kot lahko mi sami? Smo v mentaliteti, v kateri zavračamo, da bi nosili odgovornosti zase. Kar samo po sebi ni problem. Je pa fakt, da potem energijsko nismo povezani s svojo osebno močjo.

⛔️ Na tej točki zapisa moram dodati opozorilo. V tem zapisu ne govorim o dogajanjih, ki so evidentno narobe v odnosih. Tu ne govorim o nasilju in zlorabah. Ker žal se prevečkrat zgodi, da nekdo nekaj stori ali dela z nami (ali pa mi z drugimi?), in to pusti sled v našem življenju, potem pa rabimo leta, da pridemo k sebi (ali drugi od nas?). In seveda ljudje vplivamo drug na drugega in seveda smo odgovorni, kako ravnamo z drugimi in z ravnanji vplivamo na druge, ampak kakorkoli obrnemo, posledice vsega, kar se je zgodilo, vedno ostanejo nam. Ali pač ne? Po moje ja! In tukaj imamo dejansko moč. Ali pa jo izgubimo.


Hočem le povedati, da nobeno odlaganje fokusa na druge ali okoliščine ne pomaga pri ustvarjanju življenja, ker s tem izgubljamo osebno moč. S problemi se splača soočati aktivno, kar pomeni jih naglasiti, zavestno predelovati in se premikati naprej.

Osebna moč


Z osebno močjo smo povezani, ko poznamo sebe in v skladu s sabo tudi delujemo. Ljudje imamo um zato, da ga uporabljamo, in globoko energijsko-čustveno notranjo zaznavo sebe in svoje spiritualne esence zato, da jo poslušamo ter ji seveda sledimo. Neznansko važno je, da poznamo sebe, da selekcioniramo informacije iz okolja in da se znamo zelo dobro poslušatin razumet.


To, da se neprekinjeno in ljubeče uglašujemo na našo notranjo resnico je bolj zahtevno, kot se zdi na prvi pogled. Zahtevno ni, ker bi bilo težko samo po sebi; zahtevno je, ker živimo v kompleksnem okolju, v katerem smo podvrženimi še in še vplivom... in tudi če ne bi živeli v tem trenutku v kompleksvem okolju, smo zrastli v kompleksnem okolju, ki ga imamo ponotranjenega.


Stik s sabo je kriterij osebne moči in psihološki higienski minimum je, da ga sploh začnemo vzpostavljati in se učit dojemati, kdo pravzaprav smo? Kdo pravzaprav sem jaz?

  • Od kje prihajam,

  • kdo sem bila,

  • kako razmišljam, čutim, reagiram,

  • kako ljubim in se povezujem,

  • kako postavljam meje,

  • v kaj verjamem,

  • kaj si želim, kam grem...

  • in kako do tega pridem, kako kreiram in manifestiram?


Preprosta vprašanja. Zelo preprosta vprašanja. Bolj osnovnih vprašanj se ne da zmisliti. Ampak odgovori?


Ko se šibko zavedamo, kdo smo, ne zamo ravnati s sabo in od neke točke naprej naraščajočega kaosa življenja preprosto ne sfolgamo več. Ne zmoremo. Dekompenziramo in pademo v stisko.

In roko na srce, kompleksnost življenja v zadnjem desetletlju tako narašča, da prehiteva številne, v odzivnosti, da bi jo zavestno dohajali. Ja, seveda, "ni prav", ker nas niso zavestnega stika s sabo učili že od majhnega. Ampak to nas niso zato, ker ga sami niso imeli, še manj je bil sistem zrel... in ja, ne pravim, da je sedaj, ker pač ni, ampak nivo kolektivne človeške zavesti v 60., 70. in 80. letih prejšnjega stoletja je enostavno res bil drugje, kot je sedaj. Sedaj je drugače, časi se obračajo, zame osebno sicer 400 let prepočasi, ampak kolektivna zavest je vseeno na drugem nivoju kot je bila še par let, desetletje, dve nazaj... in to je ok, res je ok! #optimistic


Torej, poznati sebe običajno vključuje in čutiti in vedeti:


(a) kakšen notranji sistem vrednot in prepričanj imamo,

(b) kakšne čustvene in mentalne odzive imamo #mindset

(c) kakšne so naše organske potrebe in organska resnica #stikstelesom

(č) kako se povezujemo z drugimi ljudmi #navezanost

(d) kako informacije iz okolja vzamemo in jih ponotranjimo,

(e) kaj smo voljni z njimi storiti #kreacija


Seveda to ne pomeni, da smo kot računalniki in da imamo odgovore na ta vprašanja pripravljene "če te zbudim ob 3h ponoči" ali kot da bi bili na izpitu. Življenje ni nobena "šola", čeprav veliko ljudi reče, da kao je, ampak kar se mene tiče, jaz nikjer ne vidim nobenih ocen in lekcij in nagrad, in tako kot ne verjamem v kaznujočega boga in ne verjamem v grehe, tudi ne vidim vesolja kot vseznalca, ki me preizkuša ali delam stvari prav ali narobe; to je new age patriarhalna zgodbica za v malo šolo.


Poznati sebe vključuje predvsem prisotnost, mojo in od drugih, sposobnost zaznavanja te prisotnosti, ki je predvsem povezanost s sabo in drugimi in Vsem. Poznati sebe vključuje predvsem globino izkušnje in voljnost izbire, kako globoko, resnično želimo skozi to življenje pluti in res na polno izkusiti sami sebe in druge in vse. In v tem se med sabo ljudje sigurno precej, precej razlikujemo.

Življenje se nam vedno odvija tudi v povezavi s tem, da si dovolimo oblikovati slike možnega življenja. Izkušnja kaže, da se vsekakor da kreirati marsikaj, je pa tako, v realnosti zdržijo in delujejo v najvišje dobro vseh edino tiste vizije, ki so vezane na to, kdo v resnici smo na spiritualnem nivoju.


In kako se vse to zgodi?

Ko zavedanje sebe povežemo s svojimi najglobljimi željami in telesom, telo pa potem seveda spravimo v ustrezno akcijo in se povežemo s svojimi viri, se zadeve začnejo vedno premikat.

Vedno pomeni vedno pomeni vedno, ob predpostavki, da smo odrasli in da lahko skrbimo zase. Dokler pa se te svoje kompleksne osebne moči ne zavedamo? Se realnost ustvarja sama od sebe. Se nam življenje dogaja. Je kup čudnih stvari, "nepravičnosti", čudnih dogodkov. Počutimo se žrtve življenja in tudi smo, saj se nam lajf dogaja skozi nezavedne vzorce, ki so zapisani v naši energijski matrici. Osebna moč je edina, ki odpre nove možnosti.


Ključna ovira na poti do osebne moči?


Pretežen del vsega, kar počnemo, ko notranje zorimo in duhovno rastemo, je posvečen temu, da uravnovešamo negativne, kritične ali "temne" dele našega uma-ega, v katerih kraljuje temelji dvom v stanja povezanost, enost in ljubezen.


Naš um - ego - je tisti, s pomočjo katerega navigiramo odraslo realnost in plačujemo račune, vozimo avto, previjamo otroke, kuhamo kosila, kupujemo nepremičnine in izražamo mnenja o socialnih in političnih temah. Hkrati pa nam ta isti ego ustvarja tudi občutke ločenosti, in s tem iluzijo ločenosti in nepovezanosti.

Strah in krivda, toksična jeza in sram, ambivalenca, zavist in ljubosumje so kardinalni znaki, da smo v stanju temeljne nepovezanosti.

Iz teh stanj ne moremo kreirati zavestno. Ko se ta občutja in energijska stanja nabirajo in nabirajo, nas sčasoma peljejo v stanja tesnobe in eksistencialne panike. Te panike se lahko zavedamo in jo občutimo in v bistvu trpimo zaradi nje, iščemo pomoč in se je hočemo nekako "znebiti"...preden spoznamo, da jo bomo morali v bistvu zavestno transformirati, da ne bo šlo po prehitevalnem pasu.


Obstaja pa tudi druga možnost, kako se tesnoba in eksistencialna panika kažejo. Namreč tako, da smo lahko za druge naporni ljudje - taki, ki smo prepričani v svoj prav, "nimamo problemov", hkrati pa mi v odnose vnašamo (svoj potlačen) nemir, krivdo, dramo in bolečino.


Če imamo "srečo", nam ljudje to tudi ljubeče povedo in pokažejo, in če imamo še večjo "srečo", jih znamo tudi poslušat in potem te feedbacke uporabit za konstruktivno spremembo. Žal pa običajno temu ni tako. Izkušnja namreč kaže, da bolj kot so ljudje naporni in neprijetni v odnosih, manj so voljni poslušati in se učiti; radi so pravičniški učitelji, mukoma učenci.

Boleči občutki vedno izvirajo iz energijskih stanj ločenosti - od Vira, Boga, Svetlobe, Višje sile, Energije in čiste človeške ljubezni. To polje je tisto, ki nas obdaja, ljubi in podpira... in skozi to polje se naše življenje lahko zavestno kreira. Lahko zato, ker je uresničevanje želja kreacija in je dejansko preplet so-delovanja naše osebne moči in so-delovanja s tem Poljem. Resnica je, da ni vse v presežnem in hkrati ni vse v človeškem. Vse se nahaja je v prepletu vsega.


Tina, zakaj torej ne dobim tistega, kar hočem?!


Well, kako naj jaz vem?? Znam pogledati vase, ne morem pa videti vate tako, kot edino ti vidiš vase! Lahko delam s svojo energijo, tebe pa lahko učim, kako delaš ti s svojo. V življenju običajno ni popreproščenih odgovorov. Lajf je kompleksen, in gotovo boš moral_a pogledati vase, v tvoje življenje in razmisliti, kako se soočaš z izzivi? Pri tem ti seveda (kot terapevtka) lahko pomagam, ti stojim ob strani, pomagam raziskovat, včasih nakažem možnosti in opozorim na priložnosti, ...ampak delo je in bo vedno tvoje! Odgovor na vsak "zakaj" je in bo vedno tvoj! Tako kot je moj le moj in od nikogar drugega. 😉 Zase sem še vedno ugotovila, da kadar ni bilo tistega, kar sem si želela, je bilo to zato, ker sem preprosto izogibala soočenju in temu, da storim, kar je potrebno storiti, da do tja pridem! Simple as that!


Torej... če vseeno pogledamo zadeve še malo bolj podrobno? V razmislek! Možnosti, zakaj se nam ene stvari ne dogajajo v življenju, bi lahko bile naslednje:


(1) Glava povsod, telesa nikjer

Prva od možnosti je, da delujemo mentalno - iz glave. Naše telo je nekako nenaseljeno. Hrbtenica in sklepi so togi, neodzivni, nefleksibilni. Mišice so napete in boleče ali pa ohlapne in brez naboja. Srce ostaja mrzlo, skrčeno in skrito. Trebuh, medenica in maternica so zaprti, zakrčeni, polni starih čustvenih bolečin, s katerimi se ne znamo ali preprosto ne želimo spoznati. Naše noge so visoko v zraku, namesto dobro prizemljene; ne čutimo se, ne razumemo, kaj občutimo ali pa ne vemo, kaj naj z vsemi temi občutenji in čustvi sploh počnemo.

(2) Vizije brez srca

Druga možnost, naravno povezana s prvo je, da so cilji in ambicije bistvo in center našega življenja. Naše življnje je ena sama strategija in obsedeno zasledovanje pravil in načrtov. Ego, ločen od srca, vedno vpraša: "Kaj bom od tega dobil?" Je zahteven in se poleg tega počuti upravičenega, da vedno dobi, kar hoče. Nikoli ne vpraša: "Kaj lahko dam?" Vedno pa pričakuje, da mu stvari pripadajo - ker res misli, da je tako posebem. Ego, ločen od srca, nikoli ne razmišlja o tem, da bi karkoli zares dal. Če daje, daje strateško in nikoli iz ljubezni, ampak samo zato, da nekaj dobi v zameno nazaj: moč, denar, ugled. Tega narcističnega profila življenja se ni možno izogniti, ker je zaradi globoke zahodnocivilizacijske disociacije med telesom in umom ter transcendentnim in mundanim vseprisoten. Lahko pa ga imamo "na piki". Bolj ko se tega zavedamo, bolj se lahko razmejujemo od njega in lažje se odločamo ali bomo sledili Duši ali narcisističnim agendam uma, ki je odtujen od srca, trebuha in maternice.

(3) Travme, destruktivna prepričanja

Tretja možnost, zakaj se nam želje ne uresničujejo je, da med nami in kreacijo želje obstaja en kup stare navlake. Naše iskrene želje so v izvoru odslikava naše spiritualne esence, duše. Vendar se na potovanju ustvarjanja realnosti zgodi, da se te najgloblje želje in darovi dobesedno zlomijo in izmaličijo v šumu negativnih prepričanj, čustev in subtilnih negativnih energij, ki polnijo naše energijsko polje. Posebno poglavje pri tem so travme, ki konkretno blokirajo pretočnost v body-mindu, ustvarjajo distorzijo v energijskem polju in omejujejo procese samozavedanja in s tem naraščanje osebne moči. Čistost našega svetlobnega energijskega telesa ni fikcija. Naša energijska polja so polna različnih informacij na različnih plasteh, pridobljenih skozi inkranacije in krvno linijo... in vse to lahko vpliva na to, kako pride ali ne pride iskrena dušna želja v otipljivo realnost.


(4) You lazy bitches 🥲

Četrta možnost je, da čeprav je želja poravnana z izvorno vibro naše duše in našim "višjim namenom" in med nami in željo ne stoji plast negativnih prepričanj, ki rastejo iz občutkov ločenosti in nepovezanosti... ljudje preprosto ne opravimo dela, ki je potrebno, da s stvari zgodijo. Tako kot lahko opravljamo nesmiselno delo, tako lahko tudi nesmiselno pričakujemo, da bodo stvari priletele iz neba in si jih bomo primeditirali z lepimi željami. In z lepimi željami, saj veste, kako je? So za Božička. In Božiček je na koncu mama in tata, ki nabavita darila, ki sta jih lahko nabavila, ker sta nekaj delala. Kreacija v fizično realnost ima svoje zakonitosti. In ja, jasno da kreacija vedno potrebuje tudi delo (je pa res, da isti ključ tipično ne odpre drugih vrat).


(5) Nima veze

Peta možnost je... da to, kar si želimo, dejansko ni resnično naše. Morda imamo generične želje, ker jih imajo pač "vsi", ker jih ima naša družina ali ker se tako socialno pričakuje. Morda imamo neke želje, ker o njih nismo zares dobro razmislili ali pa ne obstaja še perspektiva, ki bi nam razjasnila, da so določene želje del kondicioniranja s strani okolja, posledica travme, kompulzivne repeticije ali preprosto niso poravnane z našo najglobljo naravo.


(6) Čas... čas?? Božanski čas! In prostor...

Pozabite na "kvantno kreiranje," v smislu, ne ga razumet da to pomeni, da se zgodi takrat ko mi to rečemo :) So stvari, ki rabijo čas. Pika. Drevo ne zraste iz danes na jutri; otrok ne dozori v maternici v 5 minutah. So knjige, ki so nastajale 25 let... in Notre Dame so gradili od l.1163 do l.1345.... da jim je pol skoraj cela pogorela!!.... (ok, črni humor). So stvari, ki res rabijo čas, pa čeprav mi razumemo ali ne razumemo, zakaj... Kaj pa prostor? Pod "prostor" v glavnem mislim okolje. Okolje je za nas ekstremnega pomena. Ljudje njegov vpliv, po mojih izkušnjah, iz določenih razlogov tipično podcenjujemo. Da povem na kratko: nima nobenega smisla vzgajati morskih alg v Soči ali saditi mandarinov na Aljaski (ok, minus tople grede....:).


(7) Faktor ne vemo 😭

Ne vem, kako bi to lahko še bolj preprosto povedala. Veliko let nazaj, ko sem bila samska in žalostna, ker nisem imela nobenega, ki bi me imel rad, sem večino časa preživela s kolegico. Spomnim se, katero ploščo sva poslušali in modrovali, kako v lajfu čitno dobivava tisto, kar rabiva, kar pa ni nujno tisto, kar si želiva. Toliko let kasneje še vedno vsakič znova vidim, da vedno dobim, kar potrebujem, kar pa ni nujno tudi tisto, kar si želim. Dobim, kar potrebujem, da postanem še bolj jaz, še bolj pristna, resnična, prisotna, polna... ker so to moje vrednote in Življenje komunicira z mano skozi njih. Ker zaupam v Življenje, osebno s tem, da nečesa ne dobim "takoj in sedaj", v mojem timingu in v moji obliki, tako sem si zamislila... nimam veliko problemov. Čustveno sem, do neke mere prerasla trmo triletnice, uporniški ambivalentni doom najstnice ter egocentrično potrebo 30-letnice, da se vse zgodi v njenem času. Lajf mi je izziv, hkrati eksperiment, in vem, da se marsikaj da, ko se če, ni pa nujno, da vse pride in vse rata. Najgloblje želje so zame ne glede na vse polome in padce še vedno svete, so svetilniki, in zato jih in pri sebi in pri drugih vedno podpiram maksimalno. Vse ostalo pa... well... veliko je, kar res ne vem.


Verjamem, da so naše najgloblje želje, nekoč uresničene in še neuresničene, tiste, ki nas zanesljivo vodijo naprej... in okoli katerih potem lahko gradimo sebe, svojo osebnost in svoje življenje na način, ki je dober in za nas in za druge.


Zavestna kreacija življenja je spiritualna tehnologija. Vem, da se jo velikokrat predstavlja kot hype, kot nekaj preprostega, hitrega, easy dosegljivega. Ma mislim, da stvar niso tako zelo enostavne. Enostavnost je sicer privlačna, ker, mislim, kdo pa hoče vztrajat in delat in spet.... No, če bi bila Kreacija tako easy peasy, bi vsi imeli vse, kar si želimo in o tem ne bi niti razpravljali. Sam ni tako, je res? Moja izkušnja je, da pri zavestni kreaciji ni poanta niti v hitrosti, niti v nekih hudih "tehnikah" ali "pripomočkih," ampak v kompleksnosti in celostnosti zavedanja, vedenja in znanja:


  • zavedanja in vedenja o sebi na eni strani,

  • konkretnega znanja o konkretnem procesu kreacije na drugi strani.


Znanje o sebi si pridobivamo in oblikujemo skozi številne preizkušnje v življenju, ko se zavestno soočamo s sabo in se brusimo in se učimo o sebi, in bolj kot smo pri tem zavestni, boljše se počutimo in bolj samozavestni smo, seveda tudi srečnejši #psihoterapija


Tina


Koristno!

Elektromagnetno polje srca je 5000-krat močnejše od elektromagnetnega polja možgan. Stik z dobrimi občutki je superioren v primerjavi s pozitivnimi mislimi. Za dobre občutke ni zaslužno samo srce, veliko vlogi igra namreč trebuh pri moških, pri ženskah specifično maternica, ampak za namene tega članka ostajamo pri srcu! Dobre misli in dobri občutki = good life. Praktičen nasvet za gojenje globlje notranje povezanosti s pomočjo srca? Srce lahko s pridom uporabljamo pri jutranjih ali večernih ritualih. Poizkusi v dnevno meditacijo ali molitev vključiti to preprosto zavedanje srca.


  1. Vzemi si dve minutki časa, položi roko na srce in občuti utrip pod dlanjo.

  2. Bodi pozorna na dih in potem mehko sfokusiraj svoj um: pomisli na nekoga ali nekaj, kar ti vzbuja močno prijetne občutke.

  3. Dovoli si, da se v tvojem umu oblikuje slika tega, naredi popoln, prijazen, mehak priklic.

  4. Spravi sliko pod tvojo dlanjo, ki je še vedno na srcu.

  5. Dovoli, da se v mislih potem naprej sproži niz vsega, kar je v tvojem življenjih lepo in dobro... in naberi si v svojo dlan in srce toliko slik, kot jih potrebuješ.

Videla boš, kako enostavno je priti do dobrega in lepega. Z eno roko čutiš srce in hkrati razmišljaš o dobrem. S tem elegantno povežeš um in srce. Preprosto 😉

** Tina Božič je psihoterapevtka in psihologinja, ki živi in dela v Novi Gorici. Srečno poročena mama dveh deklet, ki tradicionalno psihoterapijo razširja z energijsko psihologijo in delom z "nevidnim", spiritualnim svetom. Vodi različne delavnice na temo neprekinjene ljubeče skrbi zase, vse se začnejo s prvo.



Comments


Prijava na e-novice
Najnovejše objave
Priporočava
bottom of page