top of page

Zakaj se ene želje ne uresničijo in kako se lahko

Zakaj se nam določeni načrti ne iztečejo? Zakaj se nam želje ne uresničijo? Zakaj se včasih v življenju ne premaknemo tako, kot bi si želeli? Zakaj se nam ene in iste situacije ponavljajo? Obstaja kozmični recept? Obstaja. 😉 Torej... nepopularno, a resnično, zatečeno stanje se nam dogaja, ker smo tako ali drugače v implictnem ali eksplicitnem čakanju, da se bo nekdo ali nekaj pojavilo, nam rešilo situacijo ter s tem prevzelo nase delež odgovornosti, ki je pravzaprav naš. Dokler smo tako ali drugače pasivni, se zavestno ali nezavedno otepamo odgovornosti, se potiho ali naglas ukvarjamo z drugimi ljudmi ali zunanjimi situacijami, delamo probleme drugim ali delamo probleme sebi... no, to je kozmični recept za razočaranja! In vsa zgrenjena občutja, ki s frustracijami nujno pridejo!


Bedno, vem, sem doživela! Ampak tako pač je. Dokler smo tako ali drugače prepričani - in v skladu s tem potem tudi delujemo, da je naš lajf odvisen od zunanjih faktorjev, tuzemskih in onozemskih sil, raznih avtoritet in pojavov, etc., potem se vsem tem "faktorjem" bolj ali manj zavestno ter čustveno-mentalno lagodno tudi prepuščamo. S tem prepuščanjem zunanjim faktorjem, zaradi "katerih nimamo, kar bi želeli", hkrati izpuščamo iz lastnih rok svojo suverenost in moč odločanja.


Svoboda in sreča, ki ju imamo, sta velikokrat obratnosorazmerni s stopnjo prepuščanja tega istega lajfa v tri krasne.

Razpon prepuščanja "zunanjim silam" je precej širok! Vsak od nas svoj intimni razpon teh "prepuščanj". Segajo od povzem normaliziranih, s katerimi se verjetno kar strinjamo in jih tudi pogosto uporabljamo ("stvari so pretežke; ah, taki časi so; premalo dela; preveč delamo; premalo časa; vse je predrago; nemogoče je; nedostopno je; sami problemi itak), do malo bolj pravljičarskih ("tega se ne sme, sicer ne grem v nebesa"), do resnih ("imela sem težko otroštvo"), do medium-roasted ("imam Saturn v 4.hiši", "vodniki so mi rekli"), do tistih za zjokat ("jah, kaj čmo, je treba pač tako - tako so rekli, da je treba in bo pač treba!")


To seveda ne pomeni, da pri enem ali štirih otrocih res ni časa za wc, ali pa da Saturn nima nobene veze z ničemer. To hkrati niti ne pomeni, da ne obstajajo določene stvari, ki so smiselne in jih je res "treba."


Pomeni pa, da ni nobenega "pač tako je..." ali "ker je nekdo to rekel ali nekaj naredil ali bo naredil".... ali "bo ona namesto mene..." etc.


Ko peljemo življenje, celostno ali na določenih področjih, pretežno iz drže, kot da obstaja nekaj zunaj nas, kar lahko naredi in vpliva na nas bolj, kot lahko mi sami? Smo v mentaliteti, v kateri zavračamo, da bi nosili odgovornosti zase. Kar samo po sebi ni problem. Je pa fakt, da potem energijsko nismo povezani s svojo osebno močjo.

⛔️ Na tej točki zapisa moram dodati opozorilo. V tem zapisu ne govorim o dogajanjih, ki so evidentno narobe v odnosih. Tu ne govorim o nasilju in zlorabah. Ker žal se prevečkrat zgodi, da nekdo nekaj stori ali dela z nami (ali pa mi z drugimi?), in to pusti sled v našem življenju, potem pa rabimo leta, da pridemo k sebi (ali drugi od nas?). In seveda ljudje vplivamo drug na drugega in seveda smo odgovorni, kako ravnamo z drugimi in z ravnanji vplivamo na druge, ampak kakorkoli obrnemo, posledice vsega, kar se je zgodilo, vedno ostanejo nam. Ali pač ne? Po moje ja! In tukaj imamo dejansko moč. Ali pa jo izgubimo.


Hočem le povedati, da nobeno odlaganje fokusa na druge ali okoliščine ne pomaga pri ustvarjanju življenja, ker s tem izgubljamo osebno moč. S problemi se splača soočati aktivno, kar pomeni jih naglasiti, zavestno predelovati in se premikati naprej.

Osebna moč


Z osebno močjo smo povezani, ko poznamo sebe in v skladu s sabo tudi delujemo. Ljudje imamo um zato, da ga uporabljamo, in globoko energijsko-čustveno notranjo zaznavo sebe in svoje spiritualne esence zato, da jo poslušamo ter ji seveda sledimo. Neznansko važno je, da poznamo sebe, da selekcioniramo informacije iz okolja in da se znamo zelo dobro poslušatin razumet.


To, da se neprekinjeno in ljubeče uglašujemo na našo notranjo resnico je bolj zahtevno, kot se zdi na prvi pogled. Zahtevno ni, ker bi bilo težko samo po sebi; zahtevno je, ker živimo v kompleksnem okolju, v katerem smo podvrženimi še in še vplivom... in tudi če ne bi živeli v tem trenutku v kompleksvem okolju, smo zrastli v kompleksnem okolju, ki ga imamo ponotranjenega.


Stik s sabo je kriterij osebne moči in psihološki higienski minimum je, da ga sploh začnemo vzpostavljati in se učit dojemati, kdo pravzaprav smo? Kdo pravzaprav sem jaz?

  • Od kje prihajam,

  • kdo sem bila,

  • kako razmišljam, čutim, reagiram,

  • kako ljubim in se povezujem,

  • kako postavljam meje,

  • v kaj verjamem,

  • kaj si želim, kam grem...

  • in kako do tega pridem, kako kreiram in manifestiram?


Preprosta vprašanja. Zelo preprosta vprašanja. Bolj osnovnih vprašanj se ne da zmisliti. Ampak odgovori?


Ko se šibko zavedamo, kdo smo, ne zamo ravnati s sabo in od neke točke naprej naraščajočega kaosa življenja preprosto ne sfolgamo več. Ne zmoremo. Dekompenziramo in pademo v stisko.

In roko na srce, kompleksnost življenja v zadnjem desetletlju tako narašča, da prehiteva številne, v odzivnosti, da bi jo zavestno dohajali. Ja, seveda, "ni prav", ker nas niso zavestnega stika s sabo učili že od majhnega. Ampak to nas niso zato, ker ga sami niso imeli, še manj je bil sistem zrel... in ja, ne pravim, da je sedaj, ker pač ni, ampak nivo kolektivne človeške zavesti v 60., 70. in 80. letih prejšnjega stoletja je enostavno res bil drugje, kot je sedaj. Sedaj je drugače, časi se obračajo, zame osebno sicer 400 let prepočasi, ampak kolektivna zavest je vseeno na drugem nivoju kot je bila še par let, desetletje, dve nazaj... in to je ok, res je ok! #optimistic


Torej, poznati sebe običajno vključuje in čutiti in vedeti:


(a) kakšen notranji sistem vrednot in prepričanj imamo,

(b) kakšne čustvene in mentalne odzive imamo #mindset

(c) kakšne so naše organske potrebe in organska resnica #stikstelesom

(č) kako se povezujemo z drugimi ljudmi #navezanost

(d) kako informacije iz okolja vzamemo in jih ponotranjimo,

(e) kaj smo voljni z njimi storiti #kreacija


Seveda to ne pomeni, da smo kot računalniki in da imamo odgovore na ta vprašanja pripravljene "če te zbudim ob 3h ponoči" ali kot da bi bili na izpitu. Življenje ni nobena "šola", čeprav veliko ljudi reče, da kao je, ampak kar se mene tiče, jaz nikjer ne vidim nobenih ocen in lekcij in nagrad, in tako kot ne verjamem v kaznujočega boga in ne verjamem v grehe, tudi ne vidim vesolja kot vseznalca, ki me preizkuša ali delam stvari prav ali narobe; to je new age patriarhalna zgodbica za v malo šolo.


Poznati sebe vključuje predvsem prisotnost, mojo in od drugih, sposobnost zaznavanja te prisotnosti, ki je predvsem povezanost s sabo in drugimi in Vsem. Poznati sebe vključuje predvsem globino izkušnje in voljnost izbire, kako globoko, resnično želimo skozi to življenje pluti in res na polno izkusiti sami sebe in druge in vse. In v tem se med sabo ljudje sigurno precej, precej razlikujemo.

Življenje se nam vedno odvija tudi v povezavi s tem, da si dovolimo oblikovati slike možnega življenja. Izkušnja kaže, da se vsekakor da kreirati marsikaj, je pa tako, v realnosti zdržijo in delujejo v najvišje dobro vseh edino tiste vizije, ki so vezane na to, kdo v resnici smo na spiritualnem nivoju.


In kako se vse to zgodi?

Ko zavedanje sebe povežemo s svojimi najglobljimi željami in telesom, telo pa potem seveda spravimo v ustrezno akcijo in se povežemo s svojimi viri, se zadeve začnejo vedno premikat.

Vedno pomeni vedno pomeni vedno, ob predpostavki, da smo odrasli in da lahko skrbimo zase. Dokler pa se te svoje kompleksne osebne moči ne zavedamo? Se realnost ustvarja sama od sebe. Se nam življenje dogaja. Je kup čudnih stvari, "nepravičnosti", čudnih dogodkov. Počutimo se žrtve življenja in tudi smo, saj se nam lajf dogaja skozi nezavedne vzorce, ki so zapisani v naši energijski matrici. Osebna moč je edina, ki odpre nove možnosti.


Ključna ovira na poti do osebne moči?