Psihoterapija, h komu in kdaj?

"Zakaj nisem prišel prej! Ko bi vedel, da mi lahko tako pomagaš, ne bi čakal tako dolgo! " ...

Ni redko, da ljudje, preden pridejo na prvi pogovor, hranijo telefonsko številko leto, dve ali več. Poleg strahu pred tem, kaj bodo rekli drugi ("če se izve"), dejansko velikokrat sploh ne znajo oceniti, kako močna je njihova stiska. Je že tako "hudo", da rabijo strokovno pomoč? So res že tako "slabi", da bi bilo treba poklicati in se zmeniti za uro?

Velikokrat nas je že samo ob misli na to, da bi si poiskali psihoterapevtsko pomoč, bodisi sram ali pa strah. Imamo pomisleke. Čeprav smo videli dovolj ameriških filmov in 'vemo', da je imeti psihoterapevta v nekaterih okoljih nekaj vsakdanjega (se pravi "normalnega"), nam je hkrati tudi jasno, da je v Sloveniji drugače. Ja, mogoče psihoterapija ni taka neznanka kot je bila deset ali petnajst let nazaj, še vedno pa ni, kar v resnici je - nekaj povsem običajnega, (pre)potrebnega in "normalnega".

Verjetno se strinjate z nama, da v življenju obstajajo težave, ki jih ne zmoremo rešiti sami.

Če vzamemo za primer zobe. Vsako jutro si jih umijemo, in potem vsaj še enkrat ali dvakrat. Ščetka, pasta, nitka, 2-3 minutke.

Temu se reče skrb za zobe.

Otroci v vrtcu in šoli dobivajo štampiljkice rdeče, zelene in črne zobke. Mi jim vsak večer težimo za umivanje. Tako se učijo skrbi za njih.

Temu se reče preventiva.

Ko pa punčke odrastejo v gospodične in gospe in potem, ker pač tako gre, pride do bolečih sprememb na zobovju in dlesnih... potem nobenemu od nas ne pade na pamet, da bi si zob zdravil sam, doma.

Upava.

Ne. Vsi gremo do svojega zobozdravnika in mu pustimo, da naredi, kar je pač njegovo.

In podobno je s psihoterapijo.

Problem pri psihi je ta, da večina ljudi verjetno že v štartu bolje skrbi za svoje avtomobile in čistočo hiše kot za svoje naravno notranje okolje. Telo... mogoče že še, kaj pa um in dušo?

Razlika med obiskom pri zobozdravniku in psihoterapevtu je v resnici velika in to predvsem v obsegu notranjega dela, ki ga moramo opraviti za potrebno spremembo. Noben zob vas ne bo spravil v tak eksistencialni obup kot nezaceljene notranje rane. Vsak, ki je kdajkoli imel psihčno stisko, vam bo povedal, da je skoraj ni telesne bolečine, ki bi preglasila psihično. In v psihoterapiji nismo psihoterapevti tisti, ki naredimo pri človeku spremembo, ampak se sprememba zgodi, ker jo človek sam želi in si jo dovoli ter se zanjo tudi potrudi po svojih najboljših močeh.

Ljudje, ki pridejo po pomoč, se pogosto obremenjujejo z marsičem.

Povedo, da se npr. bojijo, kaj bodo rekli drugi ljudje: "In če kdo izve?" Ali pa: "Kaj pa, če koga srečam v čakalnici?!" (Pri nas nimamo čakalnice; ko imate uro, je vaša in vrata so odprta samo za vas:). Poleg tega lahko tudi dvomijo ali jim bo strokovna pomoč sploh zares pomagala. Kaj pa če bodo še mnogo slabše? Lahko so namreč slišali za izkušnje, ki niso bile dobre. Ali prebrali preveč postov na forumih in socialnih omrežjih.

To lahko jemlje pogum.

Ljudje včasih tudi ne vedo, kako naj izberejo: med psihiatrom, psihologom ali psihoterapevtom... ali pa splošnim zdravnikom? Na kratko povedano: psihiatri delajo v zdravstvu, so tu predvsem zato, da zdravijo čustvene in mentalne težave z alopatskimi, torej sintetčnimi zdravili. Psihologi, sploh klinični psihologi, so specializirani za diagnostiko motenj in krajše obravnave svetovalne narave (za več običajno v sistemu javnega zdravstva, kjer so običajno zaposleni, žal niti nimajo časa). Psihoterapevti pa smo različni usmeritev, delamo večinoma kot zasebniki, za vse nas pa naj bi bilo značilo, da znamo pomagati ljudem tako, da spremenijo vzorce čustvovanja, mišljenja in vedenja, ter s tem odpravijo svoje težave.

Prepoznati za nas dobrega psihoterapevta je pomembno

Kako to naredimo?

Predvsem je potrebno zaupati svoji intuiciji.

Spodbudila vas bi, da raziskujete.

Pri odločitvi h komu boste šli na prvi pogovor, naj vas strokovne titule, članstva v raznoraznih organizacijah, fukcije v institucijah in napisane knjige ali članki ne motijo preveč. Včasih so lahko odraz psihoterapevtove širine, volje in dela ter strokovne usposobljenosti, včasih pa temu enostavno ni tako.

In, tudi starost psihoterapevta ni nujno faktor, ki govori o njegovi usposobljenosti. Ali pa dosežena stopnja izobrazbe. Obstaja recimo velika verjetnost, da se vam bo specializant psihoterapije posvetil ravno tako kvalitetno kot že certificiran psihoterapevt; ima običajno veliko začetne zagnanosti pri delu, ki lahko povsem uravnoteži izkušnje starejših kolegov.

Med psihoterapevti je, po najinem mnenju, distribucija terapevtskih sposobnosti čisto podobna kot v vseh ostalih poklicih.

Večina psihoterapevtov je v zlati sredini - so kompetentni in dobro usposobljeni, peščica jih je izjemnih, ker so za svoje delo napovprečno talentirani in kreativni, so pa potem tudi taki, spet peščica, ki tega poklica sploh ne bi smeli opravljati, ne v svoje dobro, še manj pa v dobro ljudi - ker niso osebnostno zreli in/ali strokovno kompetentni.

Prvi korak naj bo vedno vaš prvi pogovor.

Obstaja verjetnost, da vam bo šele v živo popolnoma jasno ali vam terapevt ustreza.

Ker vam namreč mora ustrezati - kot človek.

Ključna vprašanja: imate ob njem dober občutek? Imate občutek, da ste hkrati vsaj malo izzvani in malce postavljeni izven vaše cone udobja?

1. Vam ustreza biti v njegovi prisotnosti?

2. Vam je uredu, da je moški, ženska?

3. Se počutite varno, spoštovano, slišano?

4. Vam odgovarja na vsa vaša vprašanja?

5. Se pogovorita o ciljih; jih začneta postavljati?

6. Vam razloži "pravila igre": ceno, način plačila, odpovedi ur, zaključevanje terapije?

7. Vam izda račune ali - kar je med slovenskimi psihoterapevti žal tudi popularno - enostavno dela brez računov?

Vsekakor ni realno pričakovati, da bo psihoterapevt ali psihoterapevtka popoln/-a. Verjemite pa, da boste zaslutili ali sta vidva dober fit in ali je terapevt vreden zaupanja. Zaupajte:

• svojemu občutku,

• notranjemu glasu,

• in zdravi pameti.

Da, in da ne pozabim! Tudi ljudski glas - to, da vam za psihoterapevta pove prijatelj ali znanec, ki je z njim imel izkušnjo - je seveda pomemben vir informacij. Vendar pa bi vam svetovala, naj ta ne preglasi vaše intuicije. Dejstvo namreč je, da je lahko psihoterapevt odličen za vašo znanko, vendar pa niti slučajno ne bo ustrezal vam.

Potrebujete preveriti realnost in to lahko storite samo s srečanjem. Psihoterapevti smo samo ljudje in enostavno vsi ne ustrezamo vsem.

Za tako intimno delo, kot psihoterapija je, pa je osebnostno ujemanje ključno. Vedeti morate, da čeprav bo vaš proces osebnega dela trajal le nekaj mesecev - ali pa več let, bosta s terapevtom oblikovala odnos, ki bo za določeno obdobje postal eden ključnih v vašem življenju.

Zato je preprosto važno, da izberite skrbno!

Kdaj je smiselno poiskati psihoterapevtsko pomoč?

Včasih prepoznamo osebne težave zelo jasno in jih lahko tudi dobro opišemo. Včasih pa se samo počutimo "slabo" in mogoče slutimo, da se z nami nekaj dogaja, ne vemo pa kaj. Lahko se razvijejo telesni simptomi, za katere zdravniki ne najdejo otipljivega fizičnega vzroka. Vse skupaj nas lahko močno moti, velikokrat pa bega tudi naše najbližje, ki nam na tak ali drugačen način sporočajo, da smo se spremenili in da se z nami nekaj dogaja.

Nekateri od jasnih pokazateljev notranje stiske, ki potrebuje specializirano pomoč psihoterapevta:

• tesnoba,

• panični napadi,

• občutki osamljenosti, izgubljenosti,

• neprestana utrujenost, izčrpanost, izgorelost,

• brezvoljnost, otopelost, potrtost

• močni občutki nemoči, krivde,

• prezaskrbljenost za zdravje, finance, prihodnost...

• nizka samozavest, sramežljivost, stalni dvomi vase...

Poleg zgoraj naštetih so možni pokazatelji notranje stiske še:

• vsiljive misli ali vsiljiva ravnanja,

• obsedenost z resnimi boleznimi kot je npr. rak - čeprav ste zdravi kot riba,

• strah pred nastopanjem, letenjem, porodom, vodo, živalimi...

• težave s koncentracijo, "prazna glava", občutek megle v glavi,

• težave s spanjem,

• izogibanje spolnosti, obsedenost s spolnostjo,

• sprejemanje svoje spolne usmerjenosti,

• pretirana uporaba alkohola, cigaret, druge zasvojenosti...

In ob vsem tem obstajajo tudi psihične težave, ki so povsem vezane na telo - psihosomatske težave.

To so običajno bolečine oziroma občutki v telesu, ki jim uradna medicina ne najde jasnih vzrokov.

Pri težavah s telesom je splošno pravilo, da morate najprej do vašega zdravnika. Tudi če boste s telesnimi težavami prišli na psihoterapijo, bomo z delom začeli samo, če boste hkrati obiskali zdravnika. Šele ko so fizična bolezenska ozadja izključena namreč lahko začnemo - ali nadaljujemo - s psihoterapijo.

Pri psihosomatskih težavah - tu so naštete spodaj - je posebej učinkovita energijska psihologija oziroma telesna psihoterapija. V energijski psihologiji velja, da je vzrok vsakega negativnega občutja vedno motnja v energijskem sistemu telesa. In bolj kot delamo direktno na energijskem sistemu delesa, bolj smo običajno učinkoviti.... Psihosomatske ali podobne težave, ki imajo ključno psihološko / čustveno ozadje:

• razbijanje srca,

• tiščanje v prsih,

• glavoboli,

• vrtoglavice,

• bolečine v sklepih in mišicah, v trebuhu,

• zvonenje v ušesih,

• prehitra prebava, zaprtje,

• alergije.

Zaradi takih težav ljudje velikokrat iščejo pomoč pri splošnih zdravnikih. Čeprav tega pogosto ne izvedo pravočasno, pa so to tipično težave, ki jih je večinoma smiselno reševati s pomočjo psihoterapije.

Včasih je potrebno kombinirati psihoterapijo in podpornega zdravljenja v obliki naravnih ali sintetičnih zdravil. To je potrebno predvsem takrat, ko čustvene stiske spremljajo neprijetni fizični simptomi. V takih primerih, če je le možno, spodbujava predvsem uporabo dopolnilnih načinov zdravljenja - homeopatijo, bioresonanco, Bachove cvetlične esence, naturopatijo, ayurvedo, kitajsko tradicionalno medicino in druge holistične pristope k zdravju.

Psihoterapija z energijsko psihologijo pa vam je lahko v veliko pomoč pri stiskah, ki so povezane z avtoimunskimi in kroničnimi boleznimi, med drugim:

• fibromialgija,

• multipla skleroza,

• rak,

• težave s ščitnico,

• povišan krvni tlak,

• druge avtoimune bolezni...

Podobno pa vam bo psihoterapija nuja in ne samo korist, če imate izkušnje, kjer je bilo preobremenjena ne samo vaša psiha, ampak tudi telo. Govorimo o travmah:

• težak in kompliciran porod,

• prometne in druge nesreče,

• načrtovane operacije in posegi, na katere se želite pripraviti,

• urgentne operacije, na katere niste bili pripravljeni...

Vsi taki dogodki sicer sodijo v širšo kategorijo travm - in Tinin članek o njih si lahko preberete na tej povezavi.

Kaj pa osebna preteklost? Je pomembna?

Da. V dodatno pomoč pri presojanju za odličitev za pomoč vam bo tudi, da se spomnite vašega otroštva.

Res je namreč, da so vse družine nepopolne, vendar obstajajo razlike med okoliščinami, ki z nepopolnostjo pomagajo k temu, da se ostrimo in učimo prevzemat odgovornost zase, in tistimi okolji, ki temeljnega občutka varnosti ne negujejo, ampak ga spodkopavajo, uničujejo.

Težke stvari, ki se nam lahko zgodijo v otroštvu, so:

• zgodnja izguba očeta ali matere,

• sovražne ločitve,

• življenje ob alkoholiku, težko telesno ali duševno bolnem staršu,

• življenje ob čustveno hladnem ali lepljivem staršu,

• izkušnja telesnega, čustvenega, duhovnega ali spolnega nasilja

• ...

Odraščanje v težkih okoliščinah žal skoraj vedno pusti sledi na življenju v odraslosti. Vpliva na to, kako si uredimo ali ne uredimo življenje. Določa način našega razmišljanja, čustvovanja. Obarva odnose z ljudmi in uspešnost pri delu. Marsikaj od tega lahko spremenimo, vendar si moramo težave najprej priznati in jih začeti reševati.

Če smo imeli težko otroštvo, se nam lahko zgodi, da se v odraslosti težje soočamo s stiskami, ki nastopijo pri vsakem od nas. Potrebujemo lahko več podpore, v psihoterapiji pa lahko enkrat za vselej predelamo osnovne vzorce odzivanja na življenje, ki ne delujejo v naše najvišje dobro.

Naše otroštvo ni naša usoda.

Naše otroštvo so tla pod našimi nogami. In od njih se lahko dobro odrinemo in skočimo naprej le, če na njih najprej dobro stojimo. To pomeni, da moramo dobro vedeti, kdo smo, k temu pa sodi tudi to, da se zavedamo, od kje zares prihajamo. Potem lahko rastemo naprej, v svetlobo svoje lastne biti.

Za vas primerna psihoterapija je več kot odlično orodje za vse to.

Tu sva, da Ti pomagava.

Koristno!

Zlato pravilo je, da je pomoč vedno bolje poiskati prej kot kasneje. In: močnejša kot je stiska, hitreje moramo ukrepati. Nogo, ki je zlomljena, moramo začeti zdraviti čimprej in ne čakamo, da se zaceli sama od sebe! In isto velja za psiho! V moji praksi (pre)večkrat slišim: "Zakaj nisem prišel prej... Ko bi vedel, da bo to tako učinkovalo, ne bi čakal toliko časa!"

** Tina in Samo Božič živita in delata v Novi Gorici. Klasično psihoterapijo razširjata z energijskim delom in duhovnostjo. Samo je profesor fizike in Core Energetics telesni psihoterapevt, Tina pa psihologinja in psihodinamska psihoterapevtka, ki že nekaj let v delo vpeljuje delo s subtilno energijo in delo s spiritualnim svetom. Če želiš ostati povezan_a z nama, se vpiši tudi tukaj (klik) ali spodaj z obrazcem. Blog in e-novice piševa že od daljnega l. 2015!